Niti besede

Ugledni newyorški psihiater dr. Nathan Conrad ima uspešno ordinacijo na Upper West Sideu, prelepo ženo in očarljivo hčerko. Ko se vrača domov na spokojno večerjo ob Zahvalnem dnevu, ga pokliče kolega in prosi, naj pregleda mlado žensko. Elisabeth Burrows je že dolgo brez razloga nasilna, vsakršno zdravljenje je spodletelo, vse diagnoze so bile napačne. Skratka, Elisabeth je primer, za kakršne je Nathan živel, preden se je povzpel po družbeni lestvici navzgor. Zdaj je Elisabethina zadnja priložnost, preden jo pošljejo v vice državne umobolnice.

Nathan z znanjem in intuicijo naredi prve obetavne korake, še bolj pa vzbudijo njegovo zanimanje prve Elisabethine besede: "Hočete, kar hočejo oni, mar ne?... Nikoli ne bom povedala... nobenemu od vas."

Še sanja pa se mu ne, da sta Elisabeth in njeno skrivnostno sporočilo povezana z nevarnostjo, ki se bliža njemu in njegovi družini. Nathanovo hčerko so ugrabili neizprosni tatovi. Da bi jo rešil, mora nekako odkleniti šestmestno številko, zaklenjeno v bolnem Elisabethinem umu. Nobene diskusije ne bo, nobenih pogajanj. Ljudje, ki so ugrabili njegovo hčerko, spremljajo vsak njegov gib. Nathan je ujet v nočno moro, kakršne si še sam ni mogel nikoli predstavljati. In kot Nathana neprestano opominjajo njegovi mučitelji: če želi videti svojo hčerko živo, naj ne izusti niti besede.

Romanopisec Andrew Klavan je za roman Don't Say A Word (Niti besede) prejel nagrado Edgar, ki jo podeljuje združenje Mystery Writers of America, in sicer za najboljši roman leta. V svojih vznemirljivih pustolovščinah, ki kravžljajo živčke, se navdihuje pri različnih virih - celo pri novorojenčku. Po hčerkinem rojstvu se je ponoči zbujal vsakih nekaj ur in jo šel pogledat. "Neke noči," se spominja Klavan, "sem pomislil: Kaj, če bi pogledal v sobo, nje pa ne bi bilo v njej?"

Od te vznemirljive misli - ki predstavlja nočno moro vseh staršev - "se je pred menoj odvila zasnova zgodbe." Navkljub ženinemu nasprotovanju je dogajanje postavil v svoje newyorško stanovanje.

Ko je Klavan dokončal Don't Say A Word, sta filmske pravice pograbila producenta Arnold in Anne Kopelson. Arnold Kopelson, eden najbolj cenjenih in uspešnih producentov v industriji, nekdanji študent umetnosti in glasbe, je znan po sposobnosti vizualizacije videza filma že ob branju scenarija ali knjige. "V duhu vidim prizore, vidim, kako se igralci premikajo, predstavljam si prizoriča in slišim glasbo." Kar je Kopelson videl v Klavanovem romanu, ga je privedlo do tega, da je tvegal lasten denar za nakup pravic. "Nisem mogel dovolj hitro obračati strani," se spominja. "Imel sem kurjo polt in srce mi je bilo kot za stavo."

Kopelsonova sta naslednji dve leti projekt razvijala neodvisno. To je bil začetek dolgotrajnega procesa. Medtem ko so roman hvalili zaradi neusmiljenega tempa in zelo jedrnatega, nazornega jezika, ga je bilo prirediti v scenarij pravi izziv. Scenarist Anthony Peckham pripomni: "Knjiga je izjemno napeta, a njeno nelinearno strukturo je bilo težko prenesti na platno."

Peckham in scenarist Patrick Smith Kelly sta delala ločeno in zgodbo začela na različne načine: izmislila sta si zlomljeno nogo za lik Nathanove žene Aggie ("s čimer sva upravičila njeno nepokretnost in nemoč po hčerkini ugrabitvi," pravi Peckham); dodala lik policijske poročnice, katere preiskava o umoru se nazadnje križa z Nathanovim predvidevanjem; poudarila sta romanov voajerski kot (ugrabitelji, ki se nahajajo nad stanovanjem Conradovih, imajo vedno na očeh na posteljo priklenjeno Aggie) in dogajanje postavila v čas praznika Zahvalni dan. Slednje je pripomoglo k zasnovi enega ključnih akcijskih prizorov, v katerem vidimo, kako se Nathan obupano skuša prebiti do hčerke skozi Macyjevo parado ob Zahvalnem dnevu.

Medtem ko je razvijajoči se projekt prestajal različne studijske spremembe, sta Kopelsonova vztrajala, da bosta romanu ostala zvesta. Tako kot še en pristaš romana, Michael Douglas, ki je izrazil zanimanje za projekt in vlogo Nathana Conrada; pravzaprav je bila vloga napisana z Douglasom v mislih, pravi Anthony Peckham.

"Niti besede je srhljivka v klasičnem pomenu," pravi Douglas. "Njena moč se skriva v nepričakovanih lastnostih likov. Nathan Conrad je denimo na videz mož, ki ima vse. Nenadoma mu vzamejo tisto, kar ima najraje - in zoper uro, ki odbija zadnje udarce, se bori, da bi jo dobil nazaj."

Nathan mora premagati svetove blaznih (namišljeno psihiatrično bolnišnico Bridgeview, ki so jo zasnovali po vzoru slavne newyorške bolnišnice Bellevue) in mrtvih (ogromno pokopališče), da bi rešil svojo hčerko. Zaradi tega popotovanja doživi radikalne spremembe. "Nathanu si ni bilo treba nikoli umazati rok," pripomni Patrick Smith Kelly. "A na koncu postane prvinski človek, odločen, da bo hčerko dobil nazaj za vsako ceno. Meni, da je raje mrtev, kot dopusti, da mu ubijejo otroka."

Nathan, kot klasičen hitchcockovski junak, se znajde na napačnem kraju ob napačnem času - znajde se v ekstremnih okoliščinah, ki jih ne more nadzirati in je prisiljen v sebi najti moč in premagati nasprotnike. Ta premisa je bila zelo všeč režiserju Garyju Flederju, saj se ta tematika vleče skozi njegove prejšnje filme. V Flederjevi stiliziranei srhljivki Ne zaljubi se, ko si mrtev, mora Andy Garcia rešiti člane svoje tolpe, preden jih pobijejo mafijci; v uspešnici Zbogom, dekleta se mora Ashley Judd, ki jo je vzel na muho morilec, spremeniti iz žrtve v junakinjo; in v Flederjevi nedavni znanstvenofantastični srhljivki Impostor Gary Sinise igra moža, ki se nekega dne odpravi na delo, a je prisiljen v beg, ker ga obtožijo, da je sintetična verzija samega sebe.

Flederjeva naklonjenost tovrstnim zgodbam, kot tudi njegov močan vizualni slog - "Gary je pravi študent filma in resnični mojster svoje obrti", pravi Arnold Kopelson - je bila razlog, da so ga izbrali za režiserja projekta. Sodeloval je s koscenaristom Patrickom Smithom Kellyjem in svetovalcem pri filmu, slavnim forenzičnim psihiatrom dr.Robertom Bergerjem (ki ga je Arnold Kopelson že pred leti pripeljal k projektu) in si tako poglobil poznavanje like Elisabeth Burrows. "Nisem razumel, kako je lahko postala taka psihiatrična razvalina;" pravi Fleder. "Dr.Bergerja sem prosil, naj nam da pravo osebo, če hočete, odkrito patologijo motene, ogrožene mlade ženske."

Berger je Flederju tudi pomagal začrtati odnos med Nathanom in Elisabeth. "Glede na njeno duševno stanje je Nathan morda sposoben narediti zanjo tisto, kar drugim zdravnikom ni uspelo: pridobiti si njeno zaupanje," pravi Fleder. "Berger mi je pokazal, da bi si ga lahko pridobil, če bi pokazal svojo ranljivost. Ko jo prepriča, da pomaga njemu in ugrabljenemu otroku, Nathan pomaga tudi Elisabeth sami. To mi je pokazalo, da gre za odnos v obe smeri."

Prav ta odnos je ključnega pomena v sekvenci, ki se odvija na postaji newyorške podzemske železnice v Kitajski četrti. Tam je bila pred desetletjem Elisabeth priča očetovemu umoru, ki ga je zagrešil mož, ki je zdaj ugrabil Nathanovo hčerko. Nathan pove Elisabeth, da bo ob ponovnem soočenju s tem dogodkom lahko znova našla svoj mir. "Končno se sooči s svojo preteklostjo in tako pomaga Nathanu," pripomni Fleder. Nathan med reševanjem svoje hčerke rešuje tudi Elisabeth.

Prizor je bil pravi podvig tako za igralca Michaela Douglasa in Brittany Murphy, ki igra Elisabeth, kot za snemalce, montažerje (sestavljen je iz več kot 250 posnetkov) in mojstre zvoka. Obstoječ tako v preteklosti kot sedanjosti, prizor poustvari dogodke, ki so sprožili Elisabethino bolezen. "Ne gre niti za flashback niti za sedanjost," razlaga Fleder. "Linije med obojim so zabrisane, prečkajo čas in prostor v tem določenem trenutku."

V tem in drugih prizorih blesti Brittany Murphy. Fleder je mlado zvezdo filmov Nimaš pojma in Girl, Interrupted spoznal na avdiciji za naslovno vlogo o biogafiji Janis Joplin, ki naj bi jo Fleder režiral. Projekt ni nikoli dobil zelene luči, se je pa Fleder spomnil Murphyjeve in jo povabil na srečanje s Kopelsonovima. "Prebrala je nek prizor in vsi smo bili čisto preč. Potem smo jo posneli z Michaelom Douglasom. In takoj smo vedeli, da je to prava igralka in nobena druga. Res je utelesila njen nemir, spremenljivost, kemija z Michaelom Douglasom pa je bila izredna," pojasnjuje Fleder.

Od trenutka, ko na videz katatonična Elisabeth brez življenja sedi v celici psihiatričnega oddelka, je Murphyjeva lik vzela za svojega. "Na Elisabeth je nekaj zelo poetičnega in lepega," pravi igralka. "Zame je bilo zelo osvobajajoče postati nekdo, čigar dejanja niso podobna "normalnim" ljudem, živečim v družbi. Tega ne znam razložiti, ampak to sem občutila v želodcu. Nagonsko vem, ali naj bi bil lik v meni tri ali štiri mesece. Vedela sem, da bi Elisabeth morala biti."

Elisabeth je pacientka dr.Louisa Sachsa, ki ne more prodreti skozi oklep očitne katatoničnosti in zato pokliče na pomoč Nathana. Louisov lik, ki ga igra Oliver Platt, so zasnovali po dr.Bergerju. "Oliver in dr.Berger sta prava medvedka, vloga je kot nalašč za Oliverja." Slednji je bil presrečen, ker njegov lik poskrbi za eno največjih presenečenj v filmu. "Lik nekaj skriva," pravi Oliver. "Nič ni tako, kot se zdi, in tovrstne niansirane vloge je vedno zabavno igrati."

Veleum, ki si je zamislil ugrabitev, je Koster, neizprosni in profesionalni kriminalec, ki je deset let sedel v celici, premišljujoč o svojih načrtih, da bi dobil nazaj, kar mu po njegovem mnenju pripada in kar je povezano z mlado žensko, hospitalizirano na psihiatričnem oddelku. Za Flederja je Koster prototipski zlikovec. "Povsem nefleksibilen je in popolni profesionalec," pravi režiser. "Vse - ugrabitev, umor - je zanj posel. Je kot podzemski ugrabitelj Robert Shaw v The Taking of Pelham 1-2-3."

Kosterja igra Sean Bean, ki mu vloge negativcev niso tuje (Patriotske igre, Goldeneye). "Je izredno dober, brezkompromisen in natančen," pravi igralec. "Stvari se loteva z vojaško natančnostjo. Koster ni zunaj, ker bi bil pameten ali ciničen. Želi diamant in bo storil vse, da ga dobi."

V vrtincu vseh navzkrižnih sil je Nathan Conrad Michaela Douglasa, čigar lagodno življenje se po ugrabitvi sesuje kot hišica iz kart. Njegovo bolečino in frustracijo potem ko izve, da so mu ugrabili hčerko, je Fleder ponazoril z gibljivo kamero, ki še bolj izpostavlja Douglasov talent. "Prizor, v katerem Nathan zve za ugrabitev, je primer sodelovanja med kamero in igralcem, da skupaj ustvarita določeno čustvo. Michael ni le velika zvezda, ampak tudi velik igralec. Moč, ki jo ima v tem prizoru, je moč tišine, poslušanja. Kamera kroži okrog njega na predatorski način, navzven kaže njegova čustva, ki jih skriva v notranjosti, frustracijo, hrepenenje, obup in jezo, občutek, da je povsem obkoljen."

Z vizualnim slogom, ki sta ga Flederju pomagala oblikovati kamerman Amir Mokri in scenograf Nelson Coates, so želeli zbuditi vtis moškosti in fragmentiranosti in se pokloniti filmskemu slogu velikih režiserjev sedemdesetih Martinu Scorseseju, Alanu J.Pakuli, Johnu Schlesingerju in Williamu Friedkinu. "Današnji filmi so postali zelo prefinjeni in jim manjka teksture," pojasnjuje Fleder. "Želel sem se oddaljiti od teh monokromatskih prizorišč in se osredotočiti na barve in kontraste. Moja direktiva Amirju in Nelsonu je bila: Hočem videti teksturo na obrazih ljudi, pa barvo in ploščice na hodnikih bolnišnice. Poudarimo sence."

Michael Douglas pravi, da popotovanja njegovega lika občinstvo ne bo zlahka pozabilo. "Ko sem prebral roman Andrewa Klavana, se mi je zdel zelo napet, poln krasnih likov in neprestanega suspenza. Mislim, da je tudi film tak."

O glavnih igralcih

Michael Douglas (dr.Nathan Conrad) že več kot 25 let dela pri filmu, v gledališču in na televiziji kot igralec in producent. Izbira projekte, ki odražajo spreminjajoče se trende in skrbi, ki tarejo javnost, od kontroverznih in politično vplivnih filmov, kot sta Let nad kukavičjim gnezdom in Kitajski sindrom, do uspešnic, kot sta Usodna privlačnost in Lov za zelenim diamantom.

Med njegovimi filmi so Wonder Boys, Preprodajalci, One Night At McCools (prvi film, ki so ga posneli v okviru njegove produkcijske hiše Furthur Films), Popolni umor, Prvinski nagon, Prosti pad (tudi tega sta producirala Kopelsonova), Razkritje, Ameriški predsednik, Igra, Made in America (pri tem je bil producent).

Douglas je leta 1994 ustanovil Douglas/Reuthers Productions s Stevenom Reuthersom, v okviru katere so posneli Prikazen in senco, Mojstra za dež ter Brez obraza.

Leta 1988 je ustanovil Stonebridge Entertainment Inc., v okviru katere so nastali Tanka linija smrti, Radio Flyer in Shining Through.

Bil je tudi producent Moža z zvezde, po kateri je Douglas leta 1986 zasnoval televizijsko nadaljevanko.

Nastopil je v dveh največjih uspešnicah leta 1987, Usodni privlačnosti in Wall Streetu, za katerega je prejel oskarja. Potem je nastopil v Črnem dežju in Vojni zakoncev Rose. V osemdesetih je posnel še It's My Turn, The Star Chamber ter A Chorus Line.

Uveljavljati se je začel na televiziji z nadaljevankami When Michael Calls, Medical Center in The FBI ter prvič opozoril nase z Ulicami San Fracisca. Nastopil je tudi v filmih Koma in Running.

Sean Bean (Koster) je nastopil v filmih Patriotske igre, Goldeneye, Ronin, The Field, Stormy Monday, Ana Karenina, When Saturday Comes, Shopping, Black Beauty, Caravaggio ter večkrat igral lik Richarda Sharpa v televizijskih filmih. Med njegovimi novimi filmi so Gospodar prstanov, Librium ter Thom in Thomas.

Brittany Murphy (Elisabeth) je zaigrala v filmih Sidewalks of New York, Riding in the Cars with Boys, Spun, Girl, Interrupted, Trixie, Nimaš pojma, Summer Catch, Cherry Falls, Drop Dead Gorgeous, David and Lisa, Devil's Arithemtics ter Common Ground. Na televiziji posoja glas v nadaljevanki King of the Hill.

O filmskih ustvarjalcih

Gary Fleder (režiser) je debitiral z režijo Ne zaljubi se, ko si že mrtev, ter nadaljeval z Zbogom, dekleta ter The Impostor.

Veliko je delal na televiziji. Njegova epizoda Oddelka za umore s podnaslovom Podzemska železnica velja za eno najboljših, režiral je tudi epizodo Z Zemlje na Luno ter Tales from the Crypt. Posnel je dokumentarec o boksarju Philu Paolinu, trenutno pa pripravlja dokumentarec Trust Me On This o tehničnih težavah, s katerimi se soočajo igralci pri filmu.

Arnold Kopelson (producent) je s svojimi filmi zbral 17 oskarjev in zaslužil več kot dve milijardi dolarjev po vsem svetu. V njegovi filmografiji najdemo Platoon (oskar za najboljši film), Begunca, Zveznega šerifa (US Marshalls), Popolni umor, Noro mesto, 7edem, Hudičev advokat, Eraser, Izbruh, Prosti pad, Umor v Beli hiši,...