Film distribucije Cinemania group

Dobro urejeni mrtveci

Dobro uštimani mrtvaci drama
 
Na sporedu od: 29.9.2005, Kolosej Ljubljana
 
Dolžina: 1h 32min / 92min Leto: 2005 Država: BiH, Slovenija, Francija, Italija Scenarij: Benjamin Filipović Režija: Benjamin Filipović Igrajo: Lazar Ristovski, Irena Mičijević Rodić, Miralem Zubčević, Tarik Filipović, Uliks Fehmiu, Saša Petrović, Boro Stjepanović, Barbara Cerar, Brane Završan, Nada Đurevska, Admir Glamočak, Miša Martinović, Semka Sokolović, Žan Marolt, Tatjana Šojić, Haris Burina
 
Povezava: IMDB
Risto in Safet sta zaposlena v mestni mrtvašnici, morbidni delavnik pa si velikokrat popestrita s stavami, koliko trupel bo tisti dan prispelo v mrtvašnico. Nekega dne Risto stavi, da jih bo manj kot štiri, Safet pa pravi da jih bo več, toda usoda se neusmiljeno poigra s prijateljema, kajti iz smrti se ne gre šaliti ... vsaj ne preveč. Črna komedija je drugi celovečerec Benjamina Filipovića.

Zgodba

Bosna, 2004. Risto in Safet sta zaposlena v mestni mrtvašnici. Dolge dneve si krajšata s stavami, koliko trupel bo prispelo v mrtvašnico. Nekega dne Risto stavi, da bosta prejela manj kot štiri, Safet pa meni, da bodo štiri ali več. Do konca stave je samo še slabe pol ure, v mrtvašnici pa je šele eno truplo.

Ruždija Kučuk, mestni povojni spletkar. Ker v Bosni po izbruhu vojne ni železniškega prometa, prevaža potnike s traktorjem, ki ga je kot človekoljubno pomoč prejel od nizozemske vlade. Ker pa so polja polna min, traktorja ne more uporabljati v prvotni namen, zato ga preoblikuje v lokomotivo. Zaradi svojega nestanovitnega značaja Ruždija trpi za nenavadno boleznijo: vsakič ko se znajde v izredno čustveni in stresni situaciji, omedli in ga doleti kratka klinična smrt. Znova se mu to zgodi, ko ves razburjen obišče Ministrstvo za promet z zamislijo, da bi privatiziral del železniške proge med svojo vasjo in Sarajevom. Risto že skoraj slavi svojo zmago, ko v mrtvašnico prispejo tri sveža trupla.

Rijad Čengić, 29, arhitekt. Po vojni je zapustil Sarajevo in svojo kariero nadaljeval na Nizozemskem. Srečal je Daria, Sarajevčana istih let, ki je tam opravljal podiplomski študij. Nekaj tednov se je podaljšalo v dve leti. Prijatelja sta se nato vrnila v Sarajevo, saj je Dario dobil priložnost, da se kot predstojnik zaposli na Ministrstvu za promet. Rijad se je zaposlil v zasebni arhitekturni pisarni. Tam pa se nenehno spopada s težavami, saj ga njegov šef sovraži. Napetost med njima tistega jutra doseže višek, saj Rijad na delo pride nekaj minut prepozno in je nemudoma odpuščen.

Jezen in razočaran uniči pisarno, se razide z Dariom in se ubije v izredno nenavadnih okoliščinah: pade s strehe svojega stanovanja. Zdi se, da je naredil samomor. Ministrica za promet, Envera Hadžić, okoli 45. Po običajnem jutru jo čaka zelo pomembna naloga: sklenitev dobrega posla med pogajanji z delegacijo EU. Slednjo zanima nakup deleža v mestnem železniškem sistemu.

Envera si pred sestankom krajša čas z ogledom in občudovanjem posnetka enega izmed svojih ministrskih govorov. Tako je zadovoljna s seboj, da se skoraj fizično zadovolji, a zmoti jo vratar: prišel je neznanec, ki želi privatizirati del železnice. Kakšen idiot! Po uspešnem sestanku se ministrica odpravi k svojemu osebnemu maserju. Pred semaforjem na streho njenega avtomobila pade truplo. Envera hoče zbežati, a nihče ne more ubežati pred svojo usodo. Srećko Piplica, upokojeni častnik JLA, 60. Konstrukcija njegove mojstrovine je v zaključni fazi: dizelsko letalo. Srećko želi postati prvi Bosanec v Guinnessovi knjigi rekordov, predvsem pa bi rad obiskal svojo hčerko, ki že od začetka vojne živi v Ameriki. Toda poleti z letalom so zelo dragi. Srećko vzleti s svojim izumom, leti nad mestom, zbega Rijada Cengića in pristane na glavi Envere Hadžić. V mrtvašnici so štiri trupla in Safet dobi stavo. Toda Ruždija Kučuk se prebudi in pokvari slavje.

Benjamin Filipović, režiser

Rojen v Sarajevu. Na praški akademiji FAMU je diplomiral iz filmske režije in sicer s filmom Plus, minus - jedan, za katerega je prejel nagrado "velika zlatna medalja Beograd" za najboljši kratki film ter posebno nagrado žirije na svetovnem študentskem festivalu v Münchnu. Sledila sta kratka filma Čežnja za Buenos Airesom in Mirna, ki sta bila izredno uspešna tako doma kot v tujini. Leta 1990/91 je režiral svoj prvi celovečerec in zadnji uspešni jugoslovanski film Praznik u Sarajevu, s katerim je navdušil na več domačih in mednarodnih festivalih ter prejel številne nagrade. Približno istočasno je režiral legendarno serijo Top lista nadrealista za TV Sarajevo, ki je bila nedvomna najbolj priljubljena serija na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Med vojno je Filipović režiral kultni film Mizaldo - kraj teatra, ki je bil premierno prikazan na Berlinalu 94, nato pa tudi na številnih drugih pomembnih svetovnih festivalih. Leta 1994 je v prestižnem berlinskem Grips Theater uprizoril igro Bosana, ki so jo v nemških gledališčih zaigrali skoraj stokrat. 1996 je postal eden izmed ustanoviteljev TV mreže OBN, kjer je delal kot umetniški vodja in glavni urednik. Za TV hišo je režiral kratki film Super dobra ideja, s katerim si je septembra 1997 v Barceloni prislužil veliko nagrado Evrope za najboljši kratki film v evropskem letu boja proti rasizmu, antisemitizmu in ksenofobiji. Leta 1999 je režiral 13 epizod TV serije Familija d.o.o. Trenutno dela kot profesor na Akademiji dramske umetnosti v Sarajevu in Tuzli.

Režiserjeva izjava

Kaj povezuje vsakogar izmed nas? Kaj je naš skupni imenovalec?

Smrt! Smrt nas na koncu poveže vse! In smrt ter vstajenje sta metafori za povojno Bosno, državo, ki je umrla in skuša vstati od mrtvih. Film Dobro urejeni mrtveci je šaljiv pogled na štiri mrtve like, ki v Bosno in med njene ljudi vračajo življenje. Svoj konec so dočakali na različne načine, a zbrali so se v isti mrtvašnici, kjer opisujejo svoje življenje in smrt. Ruždija Kučuk je uspešen poslovnež, ki skuša privatizirati in končno spet oživiti železnico. Simbolizira upanje Bosancev in njihove odločne napore ter napredek. Rijad, nesrečen demobiliziran vojak, mlad homoseksualec, ta svet zapusti, ko pade s strehe svojega stanovanja, medtem ko se skuša pomiriti po prekrasnem dnevu. Izgubil je službo, avto, stanovanje in na koncu življenje. Predstavlja tipičnega Bosanca, ki je izgubil upanje, a se bori za boljše življenje. Srećko Piplica skuša priti v Guinnessovo knjigo rekordov in zgodovinske knjige. Izumil je dizelsko letalo. Njegove sanje se razblinijo, ko njegov izum strmoglavi in ubije pokvarjeno ministrico Envero in Rijada. Envera in Braco Hadžić, podcenjen zdravnik, živita svoje že davno propadlo življenje, polno nesmiselnih dialogov, brez prave komunikacije. Braco je tisti, ki zaključi film, ko Ruždijo v mrtvašnici razglasi za živega in odloči stavo dveh mrliških oglednikov. Safet in Risto vsak dan stavita, koliko trupel bo prispelo v njuno mrtvašnico, središče vesolja, konec in začetek... Na koncu lahko rečemo, da skrbita za umrle, potem ko jih neusmiljeno obišče smrt.

Kaj povezuje te štiri zgodbe? Kaj povezuje te like, ko vstopijo v drugi svet, onostranstvo?

Kot vsaka oseba v opustošeni Bosni so preprosto povezani s časom, rojstvom, življenjem in smrtjo. Povezujejo jih upanje in sanje, ki so jih spremljale med vojno, na koncu pa dočakajo prezgoden in šaljiv konec. Bosanski dnevi se iztekajo. Iztekajo se dnevi na tem svetu, srečni in žalostni. Vsi smo samo potniki na poti do večnosti. To je zgodba o samo delčku te poti.

Dunja Klemenc, producentka

Dunja Klemenc se je rodila v Ljubljani. Diplomirala je v Beogradu na Akademiji umetnosti, produkcijski oddelek. Že od leta 1967 je scenaristka, asistentka režije, kostumografinja in producentka za dokumentarne filme, televizijske serije in celovečerce na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Od leta 1987 do 1998 je bila vodja otroškega programa na slovenski televiziji. Leta 1989 je v Ljubljani ustanovila produkcijsko hišo STUDIO MAJ, d.o.o., kjer deluje kot izvršna direktorica in producentka.

2004/05 - Celovečerec Warchild - the missing, koproducentka (v postprodukciji), Nemčija, Slovenija
2003/04 - Celovečerec Dobro urejeni mrtveci, producentka, Slovenija, Bosna in Hercegovina, Francija, Italija, Nemčija
2003 - Celovečerec Sence časa, producentka, Avstrija, Slovenija, ZDA
2002 - Celovečerec 11-09-01, producentka kratkega filma Danisa Tanovića, Francija
2001 - Celovečerec Zgodba o Lili, koproducentka, Francija, Grčija, Slovenija
2000/01 - Celovečerec Nikogaršnja zemlja, koproducentka in izvršna producentka, Francija, Slovenija, Italija, Belgija, Velika Britanija, oskar za najboljši tujejezični film, zlati globus, evropska filmska nagrada

Komentarji

14.8. 2005
ob 13:47

Baš mi je drago što stiže još jedan naš film...već sam video reklame i biće dobar 100 %..pozdrav za sve!!!

— Neša
 
19.9. 2005
ob 21:58

Gledao na SFF. Odlican! Obavezna literatura!

— rubi
 
1.10. 2005
ob 0:57

zakon film

— hjsdbhj
 
1.10. 2005
ob 12:57
zvezdica

Film me je prijetno presenetil. Dobra črna komedija, ni kaj.

— Danijel
 
2.10. 2005
ob 12:02
zvezdica

Film je zanimiv, tako vsebinsko kot igralska zasedba, ki je znana predvsem generaciji "50 i neke" in ki še vedno občutijo jugo nostalgijo. Pogovorno duhovito, situacije komične. Film si je, kljub malo čudnemu naslovu, vredno ogledati.

— Vredno ogleda
 
4.10. 2005
ob 17:21

Nevem ker še nisem glejo.

— MaLi
 
6.10. 2005
ob 6:54

Film je komičen in je vredno si ga ogledati!

— Splača se ga pogledati
 
8.10. 2005
ob 15:11
zvezdica

film sem si odšla ogledati po naklučju in ni mi bilo žal :). Ni kej, film je zaradi svoje odštekanosti in drugačnosti po svoje zelo zanimiv ter komičen. nataša

— Nataša
 
11.10. 2005
ob 18:23

a ful je kul! to morte it gledat! by judy

— judežinja
 
11.10. 2005
ob 22:36
zvezdica

Film, ki bi si zaslužil oskarja za najbolj dolgočasen tujejezični film vseh časov. Za celih 92 minut predolga črna komedija, ki ji ne uspe ničesar. Ki se bohoti z dolgočasnimi, debilnimi, predolgimi in prav nič zanimivimi kadri, ki izgledajo tako, kot da namerno uničujejo film. In to ni film. To je zmešnjava, kjer bi moralo čisto vse ostati na montažnem pultu. Čisto vse je namreč hudo slabo. Od začetka do konca. Pa četudi bi gledalec samo poslušal in se na platno zazrl na vsakih dvajset minut. To je film brez možnosti za popravni izpit. Film brez identitete, idej, dialogov in igre. Film, ki je tako zelo slab, da sploh ni film, marveč ilm. Strašno neumen ilm o malih ljudeh, ki hočejo velike reči. Sredi Sarajeva, kjer ne bi vžgali niti Nadrealisti, kaj šele starec, ki hoče z letalom poleteti v Ameriko. Strojevodja, ki hoče prijaviti svoj vlak in kupiti tirnice. Ministrica, ki masturbira med gledanjem svojih tv nastopov. Gej, ki hoče nazaj v Amsterdam. Doktor, ki si želi, da bi mu umrla žena. In dva tipa v mrtvašnici, ki vsak dan pridno štejeta mrliče in sklepata stave. In ko človek pomisli na staro dobro klasiko Maratonci tečejo častni krog, ga prime, da bi poklical na haško sodišče in prijavil zločin nad gledalci.

— iztok gartner
 
24.10. 2005
ob 23:20
zvezdica

Življenjski dogodki so sestavljeni iz vzrokov in posledic, ki se včasih kombinirajo na povsem enostaven način, spet drugič gre za zapleten preplet na prvi videz povsem različnih oseb in dejanj. Dobro urejeni mrtveci nas v ritmu črne komedije popelje v svet sodobne Bosne in Hercegovine, kjer nič ni naključje, a se zna življenje poigrati z usodami ljudi na najbolj nepričakovane načine. Dobro urejeni mrtveci niha med popolno burko in naturalistično depresivno dramo, oboje s tako močnim pretiravanjem v eno ali drugo smer, da gledalec kmalu postane povsem zmeden, ali naj se smeji ali žaluje ter ali je vse skupaj mišljeno resno ali pa je to zgolj čisti hec. Stvar bi verjetno delovala, če bi režijsko krmilo vodil Emir Kusturica, ki se redno poigrava s povsem nasprotnimi filmskimi poli in karakterji, ki so očitno pravkar prišli iz lune, a zna ob tem izpeljati nek logičen zaključek in ustvariti smiselno celoto. Benjaminu Filipoviću tak "salto mortale" na žalost ne uspe, kar je še najbolj očitno pri šibki povezanosti posameznih likov in njihovih zgodb v celoto. Kajti čeprav imajo vse štiri "mini" zgodbe dovolj zanimiv dramaturški lok, zabavne like in poučno poanto, se celotna struktura podre, ko se stvari (ne) prepletejo. Vse kar jih povezuje je tako smrt, pa še ta se izkaže za "nekorektno", ko eden od karakterjev nenehno vstaja od mrtvih. Zakaj je prav on ta srečnež ni znano in na žalost gre verjetno zgolj za burkaški humor, ki pa zgolj negira zakon o vzroku in posledici, ki je pravzaprav glavno gonilo filma. Če zaradi konca vzvišene političarke gledalec res ne more točiti solz, pa je toliko bolj šokanten kar dvojni "umor" idealizma, ki ga pooseblja izdelovalec letala - ne samo, da njegov idealizem klavrno propade, temveč se celo izkaže, da je bil povsem zastonj. Podobno kruto usodo film nameni tudi homoseksualnosti, ki kljub vsem pritiskom nestrpnežov vzdrži, a je kljub temu že v naslednjem trenutku pahnjena v propad. A če so to simboli, da za Bosno ni prave prihodnosti, ker bo vse lepo skupaj s slabim na tak ali drugačen način zatrto, poanta zbledi že v naslednjem kadru, ko se zgodi kakšna obešenjaška zabavljaščina, ki filmu vzame vso ostrino in konsistenco. Na koncu je tako vse kar ostane v spominu gejevski poljub hrvaškega voditelja "Milijonarja" Tarika Filipovića in politično-narcisoidn o samozadovoljevanje Irene Mičijević Rodić, ob gledanju posnetka lastnega govora. Dobro urejeni mrtveci je film, ki bi rej kot na veliko platno spadal na odrske deske, kjer bi bila razdrobljenost posameznih zgodb veliko bolj opravičljiva, tako pa vse deluje le kot špasne dogodivščine ljudi iz nekega drugega planeta, ki jim je usojeno, da jih obišče "teta Matilda". Škoda, kajti film pod debelim ovitkom bizarnosti premore potencialno zelo zanimive dileme, ki pa nikakor ne pridejo na plano v pravi luči. Lep živopisan pozdrav :-)

— spookyMulder
 
18.12. 2005
ob 11:00

porazno!film smo si šli ogledati v upanju in pričakovanjizh kako bo dober...balkanski humor in to...potem pa.razočaranje!če niste bosanci si ga ne it ogledat ker je škoda denarja in izguba časa!

— jaz
 
23.7. 2006
ob 7:39
zvezdica

Življenjski dogodki so sestavljeni iz vzrokov in posledic, ki se včasih kombinirajo na povsem enostaven način, spet drugič gre za zapleten preplet na prvi videz povsem različnih oseb in dejanj. Dobro urejeni mrtveci nas v ritmu črne komedije popelje v svet sodobne Bosne in Hercegovine, kjer nič ni naključje, a se zna življenje poigrati z usodami ljudi na najbolj nepričakovane načine. Dobro urejeni mrtveci niha med popolno burko in naturalistično depresivno dramo, oboje s tako močnim pretiravanjem v eno ali drugo smer, da gledalec kmalu postane povsem zmeden, ali naj se smeji ali žaluje ter ali je vse skupaj mišljeno resno ali pa je to zgolj čisti hec. Stvar bi verjetno delovala, če bi režijsko krmilo vodil Emir Kusturica, ki se redno poigrava s povsem nasprotnimi filmskimi poli in karakterji, ki so očitno pravkar prišli iz lune, a zna ob tem izpeljati nek logičen zaključek in ustvariti smiselno celoto. Benjaminu Filipoviću tak "salto mortale" na žalost ne uspe, kar je še najbolj očitno pri šibki povezanosti posameznih likov in njihovih zgodb v celoto. Kajti čeprav imajo vse štiri "mini" zgodbe dovolj zanimiv dramaturški lok, zabavne like in poučno poanto, se celotna struktura podre, ko se stvari (ne) prepletejo. Vse kar jih povezuje je tako smrt, pa še ta se izkaže za "nekorektno", ko eden od karakterjev nenehno vstaja od mrtvih. Zakaj je prav on ta srečnež ni znano in na žalost gre verjetno zgolj za burkaški humor, ki pa zgolj negira zakon o vzroku in posledici, ki je pravzaprav glavno gonilo filma. Če zaradi konca vzvišene političarke gledalec res ne more točiti solz, pa je toliko bolj šokanten kar dvojni "umor" idealizma, ki ga pooseblja izdelovalec letala - ne samo, da njegov idealizem klavrno propade, temveč se celo izkaže, da je bil povsem zastonj. Podobno kruto usodo film nameni tudi homoseksualnosti, ki kljub vsem pritiskom nestrpnežov vzdrži, a je kljub temu že v naslednjem trenutku pahnjena v propad. A če so to simboli, da za Bosno ni prave prihodnosti, ker bo vse lepo skupaj s slabim na tak ali drugačen način zatrto, poanta zbledi že v naslednjem kadru, ko se zgodi kakšna obešenjaška zabavljaščina, ki filmu vzame vso ostrino in konsistenco. Na koncu je tako vse kar ostane v spominu gejevski poljub hrvaškega voditelja "Milijonarja" Tarika Filipovića in politično-narcisoidn o samozadovoljevanje Irene Mičijević Rodić, ob gledanju posnetka lastnega govora. Dobro urejeni mrtveci je film, ki bi rej kot na veliko platno spadal na odrske deske, kjer bi bila razdrobljenost posameznih zgodb veliko bolj opravičljiva, tako pa vse deluje le kot špasne dogodivščine ljudi iz nekega drugega planeta, ki jim je usojeno, da jih obišče "teta Matilda". Škoda, kajti film pod debelim ovitkom bizarnosti premore potencialno zelo zanimive dileme, ki pa nikakor ne pridejo na plano v pravi luči. Lep živopisan pozdrav :-)

— vid
 
19.3. 2009
ob 15:59

ful kul film 10ka

— dulce
 
16.7. 2009
ob 10:52

hahahaah hud film res

— b-boy
 

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.