Cirkus Columbia

Zgodba

Bosna in Hercegovina leta 1991. Komunisti so ostali brez oblasti, Divko Buntić pa se vrne v kraj, kjer je odraščal, da prevzame družinsko hišo. Po 20-letnem izgnanstvu v Nemčiji se Divko vrne v rdečem mercedesu s seksi mladenko Azro, črnim mačkom Bonnyjem in polnimi žepi nemških mark.

Gotovina in sorodnik Ivanda, pred kratkim imenovani "demokratični" župan, pomagata Divku na silo izseliti odtujeno ženo Lucijo in 20-letnega sina Martina. Martin in Lucija imata srečo, ker po zapletu s policijo ne končata v zaporu. Odselita se v majhno in razpadajoče občinsko stanovanje.

Ko se Divko namesti v udobni hiši, poskusi stopiti v stik s sinom, ki ga nikoli ni poznal. Martina povabi živeti k sebi in bodoči ženi Azri. Lucija je zelo jezna, ko to izve, in se boji, da bo sin odšel k očetu. Martin mamo pomiri, toda mladi navdušenec nad CB radijskimi postajami še naprej naskrivaj obiskuje očetov dom, da uporablja opremo, ki jo je pustil tam.

Ko izgine Divkov maček Bonny, se ob obljubljeni denarni nagradi ves kraj pridruži iskalni akciji. Vsakodnevno iskanje mačka načne trhel odnos med Divkom in Arzo. Prav tako omogoči nepričakovano, vendar močno privlačnost med Azro in Martinom.

Večina prebivalcev zaradi vsakodnevnih opravkov nima časa za vse večje politične napetosti. Hrvaška se je odcepila, vsi Jugoslovani se morajo opredeljevati, Srbi pa začnejo z bombardiranjem Dubrovnika. Čeprav v okolici velja napetost, si večina ne more predstavljati, da bi kdorkoli ali karkoli razdelilo Bosno in Hercegovino.

Martin in njegova mati sta prijatelja tako z bivšim komunističnim županom, Leonom, kot tudi stotnikom jugoslovanske vojske, Savom. Martina šokira odkritje, kako hitro prijatelji postanejo sovražniki, ko se prijatelj iz otroštva, Pivac, pridruži hrvaški paravojaški enoti.

Ko se vojna vihra bliža, bodo globoka čustva in pripadnost na največji preizkušnji. Ostati ali oditi?

Komentarji režiserja Danisa Tanovića

Pred, vmes in po

Večina filmske kariere je povezane z vojno in njenimi posledicami. Ko sem bil v vojski, sem jo snemal. Potem sem snemal dokumentarce o vojni. Vse izkušnje so se zbrale v mojem prvem celovečernem filmu Na nikogaršnji zemlji. Pred kratkim sem posnel film Triaža, ki se ukvarja s posledicami vojne. Zgodba v filmu Cirkus Columbia se neha, ko se vojna začne. Trije filmi zame predstavljajo nekakšno trilogijo. Pred, vmes in po vojni. Nikogaršnja zemlja se odvija med spopadi, Triaža potem, Cirkus Columbia pa potem.

Spominjanje

Dolgo časa je obdobje vojne spadalo v življenje, ki se ga nisem spominjal. Ko sem pomislil na življenje pred vojno, sem imel prazno glavo. Kot da bi vojna zasenčila vse, kar je obstajalo pred njo. Zdelo se mi je, kot da sem izgubil del življenja. Nato sem se pred nekaj leti brez posebnega razloga začel spominjati. Včasih je to povzročil vonj, včasih obraz znane osebe. Povezal sem jih z nekim spominom, ki pa je prav tako hitro zbledel, kot se je pojavil. Pustil me je osamljenega in žalostnega.

Pomoč vojnim otrokom pri spominjanju

Branje knjige Cirkus Columbia me je hitro popeljalo v obdobje pred vojno. Izkušnja nikakor ni podobna moji, toda knjiga se dotakne vsakega prebivalca Bosne in Hercegovine. Knjiga pripoveduje o ljudeh, ki so naivno verjeli, da vojna tam ni mogoča, in sosedih, ki so si pomagali kljub smrtni nevarnosti, o izgubljeni mladosti in novih začetkih, o sovraštvu, ki je za nekaj časa prekrilo vse, in ljubezni brez meja. Upam, da bo filmska priredba teh zgodb tudi drugim otrokom pomagala pri spominjanju.

Zanikanje je človeško

Snemanje filma o predvojnem obdobju me je privlačilo, ker so me zanimala življenja navadnih ljudi pred prihodom velikih zgodovinskih sprememb. Želel sem pokazati, kako nevedni so bili v tistem ozkem prostoru med mirom in vojno. Menim, da smo takrat vsi verjeli, da se nas vojna ne more dotakniti. Kljub dejstvu, da so bili na vsaki cesti ljudje z zastavami in orožjem. Mislim, da je zelo človeško, če zanikamo razum in prihajajoče težave. Zanimalo me je, kako lahko navaden človek iz soseske postane upravnik vojnega taborišča, mučitelj, morilec. V tistem času in tistih sencah se nekaj zgodi, da se ljudje korenito spremenijo. Dobri ljudje se lahko spremenijo v nekaj čisto drugega.

Biti v koži drugega

Ko sem v Bosni in Hercegovini obnavljal preteklost, so me navdajali občutki nostalgije, melanholije in tisočera vprašanja. V Bosni sem živel v obdobju Cirkusa Columbia, zato imam izkušnje iz prve roke. Poznal sem dogodke in psihologijo. Snemanje filma mi je dalo priložnost, da sem vse te dogodke videl skozi oči drugih ljudi. Postopek mi je omogočil zelo dragocen vpogled. To je možno le, če se postaviš v kožo nekoga drugega. Z dekonstrukcijo abstraktnih razlogov za vojno, kot sta ideologija in religija, in logično analizo po navadi odkrijete, da imajo takšni spopadi korenine v ljubosumju, pohlepu in strahu.

Izhodišče za debato

Moji filmi so proti vojni, nasilju in nacionalizmu, vendar ne vem, če imajo kakšno posebno sporočilo. Bolj zapleteno je. Všeč mi je, če občinstvo prevzame zamisli in čustva iz mojih filmov in o njih razmišlja še dolgo po ogledu. Verjamem, da bi filmi morali biti izhodišča za debato. Ne trudim se širiti določenih sporočil, ampak želim le prikazati svet tako, kot ga vidim jaz.

Druga stran

Z veseljem sem spet delal v maternem jeziku. Film Pekel (L'Enfer) je bil v francoščini, Triaža (Triage) pa v angleščini. Film lahko posnamem v kateremkoli jeziku, vendar je bilo zelo lepo spet delati v svojem. Predel Hercegovine, kjer smo film posneli, je zelo lep. Veselilo me je, da sem znova odkril pokrajino, gozdove in mrzle reke. Lepo se je bilo vrniti. Ne le zaradi filma, ampak tudi zaradi ljudi. Ta del sveta ima zelo brezčasen občutek. Na žalost se je veliko spremenilo, za vedno. Včasih se mi zdi, da smo leta 1992, ko je bilo konec komunizma, stali na robu globokega prepada. Svet je nemo opazoval, ko smo padli na drugo stran. Morali smo skočiti, vendar druge strani nismo dosegli. Še vedno padamo.

Režiser Danis Tanović

Cirkus Columbia je najnovejši Tanovićev film o vojni in njenih posledicah. Film Cirkus Columbia je postavljen v obdobje, preden so spopadi dosegli njegovo Bosno in Hercegovino, film Triaža pa se ukvarja s povojnimi travmami. V angleško govorečem filmu Colin Farrell igra težavnega fotoreporterja, ki se vrne domov iz razdejanega Iraka. Tanović se je z vojno neposredno ukvarjal leta 2001 v prvem filmu, Nikogaršnja zemlja.

Film Nikogaršnja zemlja, ki se odvija leta 1993, sredi vojne v Bosni, je dobil oskarja in zlati globus za najboljši tujejezični film in nagrado za najboljši scenarij na festivalu v Cannesu. Priznani film je prejel več kot 40 mednarodnih nagrad, tako da je postal eden najbolj nagrajenih filmov v zgodovini.

Tanović se je rodil leta 1969 v Zenici, odraščal pa je v Sarajevu. Po diplomi iz gradbeništva je študiral klavir na Umetnostni akademiji v Sarajevu. Ko so mesto okupirali, je dve leti na fronti snemal za vojsko. Material, ki ga je Tanović s sodelavci posnel na nevarnih odpravah, je vključen v številne filme in novinarska poročila o vojni v Bosni. Leta 1994 se je Tanović izselil v Belgijo in nadaljeval študij filma ter začel snemati kratke filme in dokumentarce.

Leta 2005 je Tanovič posnel francosko govoreči film Pekel po scenariju, pri katerem je sodeloval tudi pokojni Krzysztof Kieslowski. V filmu so igrali številni vidni francoski igralci, kot so Emmanuelle Bart, Karin Viard, Marie Gilliain, Guillaume Canet, Jaxques Gamblin, Jacques Perrin, Carole Bouquet in Jean Rochefort.

Miki Manojlović - Divko

Filmografija Mikija Manojlovića vključuje več kot 50 filmov. Ni igral le v srbskem jeziku, ampak tudi v angleščini, francoščini in romskem jeziku. Med najnovejšimi filmi so Largo Winch Jeroma Salleja (kmalu tudi The Burma Conspiracy - Largo Winch Tome 2), Besa Srdjana Karanovića in The World is Big Stephana Komandareva. V filmu The Demons of St. Peterburg režiserja Giuliana Montalda je igral vlogo Dostojevskega, z Marianne Faithful pa je igral v filmu Irina Palm, ki ga je režiral Sam Garbarski. Za to vlogo je prejel nominacijo za najboljšega igralca na podelitvi evropskih filmskih nagrad.

Miki se je rodil leta 1950 v Beogradu v družini igralcev. Študiral je dramsko umetnost v Beogradu in že leta 1970 nastopal na odru in televiziji. Vloga očeta v filmu Oče je na službeni poti režiserja Emila Kusturice je Mikiju prinesla mednarodni sloves. Miki je prav tako igral v Kusturičevih filmu Promise me This, Black Cat White Cat in Underground. Leta 2004 je prejel nagrado Pavla Vujisića za življenjsko delo, in sicer za svoj prispevek k jugoslovanski filmski produkciji.

Mira Furlan - Lucija

Mira Furlan je najbolj znana po vlogah v televizijskih nadaljevankah Izgubljeni otok (Lost) in Babylon 5. V Izgubljenem otoku je Mira igrala skrivnostno francosko znanstvenico Danielle Rousseau. Med letoma 1992 in 1998 je igrala vlogo strastne vesoljske ambasadorke Delenn of Minbar.

Pred začetkom kariere v ZDA na začetku 90-ih let je v Zagrebu rojena Mira postala ena glavnih domačih igralk na odru, v filmu in na televiziji. Med njenimi zgodnji filmi so tudi Kustiričev Oče na službeni poti, Vrdoljakov Kiklopi, Nikolićev The Beauty of Vice, Karainovićev A Film With No Name. Mira se je preselila v ZDA z možen Goranom Gajićem leta 1991 zaradi nevzdržnih političnih razmer v domovini.

Kot priznana gledališka igralka je Mira leta 1995 v ZDA prejela nagrado za nastop v glavni vlogi v Sofoklejevi Antigoni in Lorcovi Yermi.

Pred selitvijo v ZDA je bila Mira članica hrvaškega Narodnega gledališča in pogosta gostja večjih gledališč po celi državi. Igrala je od Moliera in Shakespeara do Čehova in Brechta. Po desetletni odsotnosti se je Mira vrnila na hrvaške odre leta 2002 z glavno vlogo v Evripidovi drami Medeja skupaj z gledališkim podjetjem Radeta Šerbedžije, Ulysses Theatre Company. Leta 2004 je v Beogradu nastopila v glavni vlogi v Marinkovićevem filmu Take a Deep Breath. Med drugim je pred kratkim igrala v Bakraćovem filmu The Abandoned in Markovićevem The Tour.