Brutalna mularija

Zgodba

Petnajstletnik Michael mora dokazati svojo trdoživost, ko se znajde sredi surove, narodnostno mešane mestne četrti, daleč od mirnega predmestja, ki ga je bil vajen. V šoli ga pretepa in izsiljuje nasilna banda, miru pa ne najde niti doma, saj mora prenašati moške, ki jih njegova privlačna mama zabava v obupanem iskanju pravega partnerja. Njegovo življenje se znova obrne na glavo, ko ga pod svoje okrilje vzame Hamal, mafijski vodja. S svojim nedolžnim obrazom je fant povsem primeren za dobavo pošiljk drog lokalnim preprodajalcem. Michael se v tem nevarnem in stresnem poslu znajde odlično. Končno lahko dokazuje svojo trdoživost, vendar sčasoma spozna, da je zabredel v velike težave.

Cem Özdemir o filmu

Brutalna mularija je s svojo prepričljivo zasedbo pretresljiv in neprizanesljiv portret berlinske mestne četrti Neukölln in njenih socialnih problemov. Obravnava izprijenost mladine v šolah s preobremenjenimi učitelji in pokvarjen, brezupen svet drog in nasilja.

Srečamo se z Arabci, ki preprodajajo droge, Turki, ki se pretepajo, in svetlolaso Nemko z bogatim starejšim odvetnikom. Film pa večkulturne družbe ne obsoja z etničnimi stereotipi, temveč od nas gledalcev zahteva, da o problemu dobro razmislimo in nekaj ukrenemo.

Film jasno sporoča, da ne moremo obrniti hrbta svojemu mestu. Ne smemo dovoliti, da “boljše družine” živijo v “boljših predelih”, ostalo pa prepustijo tistim, ki nimajo nikakršnih možnosti, saj nimajo “pravega” porekla ali govorijo "tuj" jezik. Prav tako ne smemo celotne odgovornosti prepustiti šolam ali policiji ali staršem, ki imajo pogosto zaradi finančnih težav povsem zvezane roke in otrokom ne morejo zagotoviti boljše prihodnosti.

Pri reševanju težav moramo pomagati starši, družba in mladi sami. Predvsem pa mora za vzgojo otrok in mladih odgovornost prevzeti država. Najbolje s pomočjo staršev, toda po potrebi tudi brez. Skrajni čas je za zagotovitev enakih možnosti v izobraževalnem sistemu, kar bo otrokom, ki prihajajo iz manj premožnih družin in nižjih slojev, omogočilo polno sodelovanje v družbenem, kulturnem in političnem življenju. Če se to ne bo zgodilo, nas ne sme presenetiti, če bo nekega dne, kakor trdi sociolog Ulrich Beck, prišlo do "upora manjvrednih".

Cem Özdemir je Nemec turškega porekla. Od leta 2004 je član Evropskega parlamenta, predstavnik Zelenih /Evropske svobodne zveze (EFA). Je strokovnjak za evropsko zunanjo politiko, zlasti čezatlantske odnose in odnose med Turčijo in Evropsko unijo, ter migracijsko in integracijsko politiko.

Igralska zasedba

David Kross (Michael Polischka) se je rodil leta 1990 v mestecu Bargteheide v bližini Hamburga. Po številnih vlogah v šolskih igrah in manjši vlogi v filmu Oliverja Dommengeta, Hilfe, ich bin ein Junge (2002), ga je opazila hči Detleva Bucka, režiserja celovečerca Brutalna Mularija. V glavni vlogi se predstavlja prvič.

Jenny Elvers-Elbertzhagen (Miriam Polischka) prihaja iz Lüneburga v severni Nemčiji. Po študiju igre v Berlinu, Hamburgu in Los Angelesu je odigrala manjše vloge v filmih Männerpension in Knockin' on Heaven's Door. Preizkusila se je tudi v televizijskih serijah in kot televizijska voditeljica. Od leta 2002 pogosto nastopa v gledališčih v Düsseldorfu, Hamburgu in Berlinu. Tudi zanjo je to prva glavna vloga v celovečercu.

Erhan Emre (Hamal), rojen v Kreuzbergu, znani turški četrti v Berlinu, je pred kamero prvič stopil že pri desetih letih in sicer v kratkem filmu Thomasa Draegerja Ich bin ein Kanake. Sledile so vloge v številnih filmih in serijah. Sam pravi, da je svojo prvo "pravo" filmsko vlogo odigral v kratkem filmu Martina Eiglerja, 5 Minuten Ikarus, ki opisuje življenje v Kreuzbergu. Emre še vedno živi v rojstni četrti, zato dobro pozna tamkajšnje dogajanje v preteklem desetletju. Pred nedavnim je z Necom Çelikom ustanovil produkcijsko hišo.

Oktay Özdemir (Erol) se na velikih platnih in televiziji pojavlja že od svojega petnajstega leta. Živi v Berlinu in je član otroške cirkuške skupine Cabuwatzi.

Hans Löw (komisar Gerber) je študiral igro na šoli Otta Falckenberga v Münchenu. Med letoma 1997 in 2005 je pogosto nastopal v gledališčih v Münchenu in Hamburgu. Decembra 2004 je v okviru fundacije Körber prejel nagrado Boya Goberta za mlade igralce.

Filmska ekipa

Detlev Buck (režiser)
Kot igralec, režiser in scenarist je zaslovel že pri 22-ih letih. Njegov kratki film Erst die Arbeit und Dann…? je kmalu postal kultna klasika. Prvi celovečerec, pod katerega se je podpisal kot režiser, "Karniggels", je bil izbran za bavarsko filmsko nagrado. Leta 1993 je sledil film Wir können auch anders, ki je bil odlično sprejet na berlinskem filmskem festivalu in nagrajen z dvema nemškima filmskima nagradama. Leta 1996 je Buck režiral film Männerpension. V njem je zaigral ob Heike Makatsch in Marie Bäumer. Leta 2004 je za vlogo v filmu Herr Lehmann Leandra Haussmanna prejel nemško filmsko nagrado za najboljšega stranskega igralca. Istega leta je za Haussmanna zaigral v NVA, leto kasneje pa še v Kabale und Liebe, posnetem po literarni predlogi Friedricha Schillerja. Brutalna mularija je njegov prvi projekt, v katerem ni prevzel tudi vloge scenarista.

Zoran Drvenkar (scenarist)
Zoran Drvenkar je pri treh letih z družino zapustil rodno Jugoslavijo in se preselil v Berlin. Leta 1999 je prejel knjižno nagrado Oldenburg za roman Niemand so stark wie wir. Istega leta je bil na berlinskem festivalu nagrajen za kratko zgodbo Die Alte Stadt. Zanjo je prejel tudi literarno nagrado Würth. Z dramo Traumpaar si je prislužil münchensko nagrado za mlade dramatike. Na navdušenje bralcev je naletel tudi njegov roman Cengiz und Locke, ki je izšel leta 2002 in so ga premierno zaigrali v gledališču Grips. Predlani je prepričal z romanom Die Kurzhosengang.

Gregor Tessnow – (romanopisec / koscenarist)
Leta 2000 je napisal svojo prvo kratko zgodbo Die Kränkung des Columban, leto kasneje pa prvo otroško knjigo Auch Geheimagenten brauchen Schlaf. Leta 2003 je sledila še druga otroška knjiga Kai und Opa auf dem Mars. Roman Knallhart je izšel leta 2004.