Kolosej
Film distribucije Cenex

Med življenjem in smrtjo

drama
Na sporedu od: 1.6.2000, Kolosej Ljubljana
2h / 120min
Scenarij: Paul Schrader
Režija: Martin Scorsese
Film temelji na knjigi Joe-ja Connelly-ja.

O zgodbi in nastajanju filma

S prižgano sireno in utripajočo lučjo newyorški rešilni avtomobil drvi v noč. V njem sedijo bolničarji, ki se vsak dan soočajo s smrtjo. Izčrpani zaradi premnogih prebedenih noči, so skoraj tako polomljeni kot telesa, ki jih prevažajo po ulicah. Pokonci jih drži samo piker smisel za humor in zajedljiv pogled na svet, čigar surrealistični epicenter je očitno Manhattan.

Nicolas Cage igra bolničarja Franka Piercea. Zgodnja devetdeseta so in New York šele čaka nedavna renesansa. Obkrožen z ranjenimi in umirajočimi, životari v nočnem svetu in na plečih komajda še nosi težo neskončnih let bojevanja s smrtjo. Film prikazuje 56 ur Frankovega življenja - dva dni in tri noči službe - ko pride na rob duhovnega zloma in odrešitve.

Romanopisec Joe Connelly, ki je pri filmu sodeloval tudi kot tehnični svetovalec, je deset let delal v New Yorku kot bolničar. "To je lahko najbolj krasna služba na svetu, lahko pa tudi najslabša. Reševanja življenj ni mogoče primerjati z ničemer; boljšega ni, a ta občutek zbledi. Kot sem spoznal, se ti umiranje ljudi, izgube, spremljanje preštevilnih tragedij za vedno vtisnejo v spomin. V meni so se tragedije, ki sem jim bil priča, nalagale do te mere, da sem čutil potrebo po tem, da jih povem, da jih spravim iz sebe. Zame je bilo pisanje te knjige po svoje nov način reševanja življenj."

Patricia Arquette je Mary Burke, hčerka umirajočega človeka, čigar življenje je skušal rešiti Frank. John Goodman, Ving Rhames in Tom Sizemore igrajo bolničarje, s katerimi Frank preživlja svoje nočne ture. Marc Anthony, ki je nedavno igral v broadwayskem musicalu The Capeman Paula Simona, pa je brezdomec, ki straši po ulicah Hell"s Kitchen, kjer dela Frank. "Pravo srečo sem imel," pravi Martin Scorsese, "da so ti igralci dovzetni, pogumni in pripravljeni do določene mere iti čez rob, tudi če so njihovi prizori čustveno zahtevni."

Scorsese nadaljuje: "Početje teh bolničarjev je izjemno. So kot zdravniki na ulici. Poskrbijo za ljudi, ki se jih noče dotakniti nihče drug. Tako preprosto je to. Bolnišnica je samo baza; zgodba se odvija zunaj na ulici in v Frankovi glavi - to je potovanje, na katerega se poda. Morda so ljudje, ki so mu umrli, del božjega načrta. Morda pa sploh ni nikakršnega načrta. Tako se to nadaljuje, naprej in nazaj skozi njegov um, skozi ves film. Pripelje ljudi in ti umrejo in nato se odpravi k naslednji nalogi. Vsako sprejme kot udarec in gre potem kot stroj spet proti naslednji. Ravno to je zanimivo: kako se nekdo odzove na smrt na ulicah in v bolnišnici? Potem je tu še element milosti, ki mu je končno dana, vendar se mora prej prebiti skozi na drugo stran noči."

Knjiga Joea Connellyja je sprožila pravo ustvarjalno verižno reakcijo še pred objavo. Producent Scott Rudin je prebral še njen krtačni odtis. "Zdelo se mi je, da se bo samo en režiser znal lotili zadeve tako, kot je treba in to je bil Marty." Res ga je opozoril na knjigo in Scorsese se spominja: "Ko sem jo prebral, sem se vprašal: Koga poznam, ki se lahko zatopi v duhovno krizo človeka, ki se ponoči prevaža po ulicah newyorške Zahodne strani? V knjigi je vse tako čudovito izpeljano, a edini scenarist, ki se zna zakopati v človeško dušo, je Paul Schrader. Prebral je knjigo, rekel: "Lotil se bom projekta" in scenarij napisal v treh tednih."

Ko sem jo prebral," pravi Schrader, "se mi je zdelo samoumevno, da se je lotiva z Martyjem. Pravzaprav sem pomislil: Le zakaj se nisem česa podobnega domislil sam? Od nekdaj naju privlačijo te poklicne metafore in razmišljal sem o podobnih, o tej pa ne. Bolničar je resnično poklic, poln pasti, saj ima toliko prijetnih in neprijetnih plati."

Primerjava s Taksistom je seveda neizogibna. "To smo morali pač vzeti v zakup," pojasnjuje Schrader, "in film posneti kot zaključeno celoto, ne kot nadaljevanje. Obstajajo jasne razlike. Frankov lik se zelo razlikuje od Travisa Bickla. To ni nekdo, v katerem kar vreta jeza in nasilje. On stremi za mirom. Rad bi spal, rad bi bil nagrajen. A ima občutek, da je bog dvignil roke stran od njega in da je postal inštrument smrti. Travis Bickle si želi biti sam. Ta lik si želi biti z nekom. To je bolj odrasla verzija mojih in Martyjevih cvrčečih čustev pred 25.leti. Ta so postala prijetnejša: oba sva se poročila, imava otroke in sva uspešna. Čeprav naju privlačijo ti blodeči, čustveni možje, se zadeve lotevava s perspektive srednjih let."

Tudi Scorsese priznava, da je moč vleči vzporednice s Taksistom in dodaja: "V petindvajsetih letih sva postala malce mehkejša. Namesto da pobija ljudi, jih najin osrednji lik skuša rešiti. Ko smo snemali Taksista, smo jih vsi trije - Paul, Robert DeNiro in jaz - imeli okrog trideset. Sedaj smo sredi petdesetih. Sedaj je svet drugačen, mi pa tudi." Med življenjem in smrtjo odlikuje tudi nenavaden smisel za humor, kar film v celotnem Scorsesejevem opusu uvršča nekje med Idiotsko noč in Taksista. "Takšen humor najdete na urgenci," pravi. "Ljudje prihajajo tja zabodeni, ustreljeni - in kadar delate po 24 ur, si začnete izgrajevati obrambni ščit s humorjem."

Med pripravami na pisanje scenarija je Schrader preživel noč z bolničarji bolnišnice Cabrini na Lower East Sideu. V enem večeru so šli iskat spodnji del trupla na tire podzemske železnice in rešili prezgodaj rojenega otroka. "Ko sem jih zjutraj zapuščal, sta voznika rešilca Mike in Carole rekla: Za nami je dobra noč. Nocoj smo nekoga rešili."

Poustvariti New York izpred šestih let za Scorsesejevo ekipo - med njimi je bila tudi Barbara De Fina, ki je producirala kar devet njegovih filmov - ni bila lahka naloga. To je bil čas pred županovanjem Rudyja Giulianija: mesto je bilo precej bolj nevarno, bolj grozeče. Epidemija cracka je bila na višku, divjale so vojne med tolpami prekupčevalcev mamil. Time Square in 42. ulico še niso prenovili. Večinoma so snemali vzdolž 8. avenije, 35. in 37.ulice ter ob reki Hudson, na območju, ki se je od takrat bore malo spremenilo. Tudi newyorška reševalna služba je bila pred letom 1996 bolj na psu. Po tistem jo je vzel pod okrilje Gasilski oddelek in prišlo je do korenitih sprememb na bolje. "Sedaj vlada večja disciplina," pravi Connelly, "in tudi delovno vzdušje se je poboljšalo. Padec števila kriminalnih dejanj je precej spremenil vzdušje v mestu, zato so po mojem delavci pod manjšim pritiskom. Predtem je bilo v New Yorku precej divje. In Time Square s konca osemdesetih - nikoli niste vedeli, kaj se bo tam zgodilo v naslednjem trenutku, kar je bilo po svoje krasno. Nobene rutine ni bilo. Vse je bilo novo. Celo med klici si kar sedel tam in ves čas lahko opazoval norost okrog sebe."

Tudi Nicolas Cage je preživel precej noči z bolničarji tako v New Yorku kot v Los Angelesu. Kot je presenečeno odkril, je bila izkušnja v New Yorku precej manj dramatična. "Tam ni bil nihče bolan, nihče ni trpel, vsi so se zdeli v redu. Vse je bilo bolj zdravo, čisteje, manj nasilno kot v Los Angelesu. To je prav ekstremno nasprotje. Newyorški bolničarji so bolj obvladani, niso tako raztreseni kot v L.A.-ju. V L.A.-ju sem bil v Skid Rowu in v South Central; podobna kraja sem skušal najti v New Yorku, a jih nisem. Ko sem zapuščal New York, sem imel občutek, da je tam lepo živeti. V Los Angelesu sem bil priča strelskega obračuna med tolpami. Na sebi sem sicer imel neprebojni jopič, a srce mi je pospešeno utripalo, ker nisem vedel, kaj bom videl."

Cagea so seveda zanimala predvsem doživetja in občutja pravih bolničarjev: "Rekli so mi, da se znaš obvladati, ko si pač primoran, ko si na kraju dogodka. Šele ko se pelješ domov, ko spoznaš, kaj vse lahko doleti tvojo družino - takrat te pa resnično zadene."

Connelly zaključuje: "Veliko bolničarjev resnično dobro obvlada svoje delo. Ko sem pisal knjigo, pa sem želel zlasti raziskati, kaj se dogaja z nekom, kot je Frank, ki med seboj in trpljenjem nima pregrade - ki čuti vse. In z vsakim njegovim partnerjem - vsak po svoje počasi doživlja zlom. Iz vsakega na svojstven način curlja beda. Naj bo to Marcus in njegov fatalizem ali Tom Walls in njegov moteni ameriški sen ter občutek pravičništva."

O igralcih

Nicolas Cage (Frank) je dobitnik oskarja, Zlatega globusa, nagrade newyorških, chicaških in losangeleških kritikov ter National Board of Review za nastop v drami Mikea Figgisa Zbogom Las Vegas. Igral je še v Osmih milimetrih, Kačjih očeh, Mestu angelov, Brez obraza, Con Airu - letalu prekletih, Alcatrazu, Guarding Tess, Red Rock West, Kiss of Death, Lahko se zgodi tudi vam, Birdy (s tem filmom je prvič opozoril nase v resni vlogi; ta film Alana Parkerja je prejel nagrado žirije na festivalu v Cannesu), Mesečnici (za vlogo je prejel nominacijo za Zlati globus), Divji v srcu (film je dobitnik Zlate palme na Canneskem festivalu), Medeni teden v Las Vegasu (spet nominacija za Zlati globus). Med njegovimi filmi so še Peggy Sue se je poročila, Bombažni klub, Vallery Girl, Racing with the Moon, The Boy in Blue, Raising Arizona, Vampire"s Kiss in Fire Birds.

Odraščal je v Long Beachu v Kaliforniji, pri 12-tih pa se je z družino preselil v San Francisco. Igrati je začel pri 15-tih, ko se je vpisal v American Conservatory Theatre. Potem je odšel v Los Angeles in še kot srednješolec dobil vlogo v televizijskem filmu The Best of Times. Debitiral je v Rumble Fish.

Patricia Arquette (Mary) je vnukinja komika Cliffa Arquetta in hčerka igralca Lewisa Arquetta. Vsi njeni bratje in sestra so igralci: Alexis, David, Richmon in Rosanna. Debitirala je v Mori v ulici Brestov 3, njeni filmi pa so še Prava stvar, Rangun, Hi-Lo Ranč, Izgubljena avtocesta, Wildflower, Far North, Indian Runner, Ethan Frome, Holy Matrimony, Ed Wood, Infinity, Flirting with Disaster, Nightwatch, Goodbye Lover in Stigmata.

John Goodman (Larry): poznamo ga iz filmov Veliki Lebowsky, Raising Arizona in Barton Fink (vse tri sta podpisala brata Coen), Morje ljubezni, Kremenčkovi, What Planet Are You From?, Sweet Dreams, True Stories, The Big Easy, Punchline, Everybody"s All-America, Stella, Always, Arachnophobia, King Ralph, The Babe, Matinee, Born Yesterday, Mother Night, Fallen, The Borrowers ter Blues Brothers 2000. Osem let je nastopal v nadaljevanki Roseanne. Nastopil je tudi v televizijskem filmu Tramvaj Poželjenje.

Ving Rhames (Marcus) je nastopil v Šundu, Misiji: Nemogoče 1 in 2, Pasti, Daleč od oči, Daveu. Jakobovi lestvici groze, Con Air, Rosewood, Dangerous Ground, The Saint of Fort Washington, Drop Squad, The Long Walk Home, Flight of the Intruder, Kiss of Death in Patty Hearst. Za nastop v televizijskem filmu Don King: Only in America je prejel nagradi zlati globus in emmy.

Tom Sizemore (Walls) je nastopil v Reševanju vojaka Ryana, Relikviji, Pravi stvari, Rojen 4.julija, Zadnjih dnevih, Vročini, Wyattu Earpu, 57.potniku, Play it to the Bone, Witness Protection, Mars, Heart and Souls, Watch It, Guilty by Suspicion, The Match, The Florentine, Devil in the Blue Dress ter v Rojenih morilcih.

Za kamero

Martin Scorsese (režiser) je režiral več kot 25 filmov. Med njimi so Mean Streets, Alice ne živi več tukaj, Pobesneli bik, Taksist, Idiotska noč, Barva denarja, Zadnja Kristusova skušnjava, Dobri fantje, Rt strahu, Čas nežnosti, Kazino, Kundun, New York, New York, The Last Waltz in The King of Comedy. Diplomiral je na Newyorški univerzi in bil pri svojem prvem filmu Who's That Knocking on my Door montažer. S svojim delom je pritegnil pozornost Rogerja Cormana, ki ga je prosil, naj režira Boxcar Bertha. Leta 1971 se je vrnil v New York in si z režijo Mean Streets prislužil številna priznanja. To je bil začetek njegove bogate in uspešne kariere. Bil je koscenarist in korežiser dokumentarca A Personal Journey with Michael Scorsese through American Movies, s katerim so počastili stoto obletnico filma. Ustvaril je tudi Italianamerican, dokumentarec o svojih starših. Je eden od ustanoviteljev Film Foundation, ki se ukvarja z obnavljanjem filmov. Leta 1992 je ustanovil Martin Scorsese Presents, ki se ukvarja z obnavljanjem in distribucijo klasičnih filmov.

Bil je tudi producent filmov Mad Dog and Glory, The Grifters, Naked in New York, Kicked in the Head ter Hi-Lo Ranč.

Pred kratkim je prejel nagrado AFI Lifetime Achievement. Leta 1998 je bil predsednik Canneske žirije.

Paul Schrader (scenarij) tokrat po kontroverzni Zadnji Kristusovi skušnjavi prvič znova sodeluje s Scorsesejem. Napisal pa je scenarij za njegovega Taksista in skupaj z njim scenarij za Pobesnelega bika. Poleg tega je med drugim sodeloval še z naslednjimi režiserji: Sydneyem Pollackom (The Yakuza), Brianom De Palmo (Obsession) in Petrom Weirom (Obala moskitov).

Kot režiser je debitiral leta 1978 z The Blue Collar s Harveyem Keitelom in Richardom Pryorjem. Sledili so mu Hard Core z Georgeom C.Scottom, ki ga je posnel po lastnem scenariju, Ameriški žigolo, Ljudje mačke ter Light of Day. Režiral je dokumentarno dramo Patty Hearst ter režiral in oscenaril Mishima: A Life in Four Chapters. Zadnja leta je režiral The Comfort of Strangers, Light Sleeper (zanj je napisal tudi scenarij), Touch, Affliction in Forever Mine z Josephom Fiennesom. Za male zaslone je režiral Witch Hunt z Dennisem Hopperjem.

Elmer Bernstein (glasba) je eden najbolj cenjenih skladateljev filmske glasbe. V petih desetletjih je napisal glasbo za več kot 200 filmov. Med njimi so Deset zapovedi, Sedem veličastnih, Moja leva noga, Ali je pilot v letalu?, Ameriški volkodlak v Londonu, Rt strahu, Izganjalci duhov, Rt strahu, The Good Son, Rambling Rose, The Grifters, Walk on the Wild Side, The Birdman of Alcatraz, The Great Escape, Love with the Proper Stranger, Desire Under the Elms, The Sons of Katie Elder, I Love You Alice B.Tokias, The Bridge at Remagen, The Shootist, Slap Shot, National Lampoon's Animal House, The Great Santini, True Grit in Devil in A Blue Dress. Oskarja je dobil za glasbo za Thoroughly Modern Mille, nominiran pa je bil kar trinajstkrat, med drugim za Čas nedolžnosti, Kolo sreče, Ubiti ptico oponašalko, Summer and Smoke, Hawaii, Return of the Seven in The Man with the Golden Arm. Emmyja je prejel za dokumentarec The Making of the President, nominacijo pa za mini-serijo Captains and Kings.

Med novejšimi filmi velja omeniti Rainmakerja, Twilight, Divji, divji zahod ter Introducing Dorothy Dandrige.

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Bodi prvi in napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.