Bralec

Zgodba

Nemčija v obdobju po drugi svetovni vojni. Najstnika Michaela Berga hudo bolnega domov pripelje Hanna, dvakrat starejša neznanka. Ko fant preboli škrlatinko, poišče Hanno, da bi se ji zahvalil za pomoč. Kmalu se zapleteta v strastno skrivno razmerje. Michael ugotovi, da Hanni zelo ugaja, če ji bere. Njuna vez je vse močnejša, toda Hanna nekega dne izgine in povsem zbeganemu fantu stre srce.

Osem let pozneje je Michael študent prava, ki spremlja sodni proces proti nacističnim zločincem. Med obtoženci se znajde tudi Hanna. Michael pri iskanju resnice odkrije veliko skrivnost, ki bo vplivala tako na Hannino kot tudi njegovo življenje. Bralec, aktualni petkratni nominiranec za oskarja (najboljši film, prirejeni scenarij, režija, ženska glavna vloga in kinematografija), je pretresljiva zgodba o resnici in odpuščanju, zgodba o eni generaciji, ki se mora soočiti z zločini druge generacije.

Iz knjige nastane film

Polavtobiografsko delo berlinskega profesorja prava in romanopisca Bernarda Schlinka je bilo izdano leta 1995. Prevedeno je bilo v 40 drugih jezikov in postalo prvi nemški roman, ki se je uvrstil na prvo mesto največjih uspešnic na lestvici New York Timesa. Leta 1999 ga je za svoj knjižni klub izbrala Oprah Winfrey. V okviru literarne razprave je poudarjala navdušenje nad dejstvom, da je takšna knjiga z zgolj 218 stranmi naletela na tako izjemno zanimanje in da so jo v veliki meri prebrali moški.

“Gre za zgodbo o drugi, povojni generaciji”, pravi Schlink. “Odraščali smo na naiven način, dokler nekoč nismo ugotovili, kaj so storili naši starši, učitelji. Če imaš rad nekoga, ki je vpleten v nekaj grozovitega, si v zelo težkem položaju. V Nemčiji se je v okviru gibanja, ki si je prizadevalo za razumevanje in sprejemanje preteklosti, uporabljal psihološki izraz 'Vergangenheitsbewältigung', soočanje s preteklostjo.” Roman je izrednega pomena pri spoznavanju preteklosti in se celo uporablja kot učbenik v nemških šolah.

Igralska zasedba

Kate Winslet (Hanna Schmitz) se je kot igralka mednarodno uveljavila že pri 17-ih letih, ko je zaigrala v celovečercu Petra Jacksona, Heavenly Creatures. Izjemno nadarjenost je potrdila leta 1995 z vlogo v uspešnici Anga Leeja, Sense and Sensibility, s katero si je prislužila prvo nominacijo za oskarja ter tudi za zlati globus. Prejela je nagradi BAFTA in Screen Actors Guild. Po vlogah v filmih Jude Michaela Winterbottoma in Hamlet Kennetha Branagha je leta 1997 prepričala tako kritike kot občinstvo z vlogo Rose v izjemni uspešnici Jamesa Camerona, Titanic. Že drugič se je potegovala za oskarja in z 22 leti postala najmlajša dvakratna nominiranka. Zatem smo jo lahko videli v filmih Hideous Kinky Gilliesa McKinnona, Holy Smoke Jane Campion in Quills Philipa Kaufmana. Vloga v uspešnici Richarda Eyrea, Iris, ji je poleg tretje nominacije za oskarja prinesla tudi nominacijo za zlati globus. Igralsko zasedbo je nato dopolnjevala tudi v celovečercu Enigma Michaela Aptedsa in The Life Of David Gale Alana Parkerja. Vnovič je bila nominirana za oskarja za najboljšo igralko (in tudi za zlati globus in nagrado BAFTA), tokrat za izjemno vlogo v celovečercu Eternal Sunshine Of The Spotless Mind. Leta 2004 je zaigrala v biografski drami Marca Forsterja, Finding Neverland, in dve leti pozneje v drami Stevena Zailliana, All The King’s Men. Istega leta je posodila svoj glas v animiranem celovečercu Flushed Away Davida Bowersa in Sama Fella ter odigrala še vlogi v romantični komediji Nancy Meyers, The Holiday, in romantični drami Todda Fielda, Little Children. S slednjo si je priigrala še peto nominacijo za oskarja. Trenutno blesti s svojima najnovejšima projektoma, Revolutionary Road Sama Mendesa, in Bralec, Stephena Daldryja. S prvim je svoje tekmice premagala v boju za zlati globus, in sicer v kategoriji najboljša igralka, še drugi zlati globus, v kategoriji najboljša stranska igralka, pa je prejela za vlogo v slednjem. Z vlogo Hanne Schmitz se poteguje tudi za oskarja za najboljšo igralko, kar je že njena šesta nominacija.

Ralph Fiennes (Michael Berg, v 70–90-ih letih prejšnjega stoletja) je svojo prvo vlogo v celovečercu zabeležil v romantični drami Petra Kosminskega, Wuthering Heights. Z njo je navdušil Stevena Spielberga, ki ga je izbral za eno vodilnih vlog v uspešnici Schindler’s List. Fiennes si je prislužil nominacijo za oskarja za najboljšo stransko vlogo. Poleg nagrade BAFTA je med drugim prejel tudi priznanja s strani newyorških, bostonskih in londonskih filmskih kritikov.

V naslednjih dveh letih je sodeloval z režiserjem Robertom Redfordom (Quiz Show) in režiserko Kathryn Bigelow (Strange Days), leta 1995 pa je za Anthonyja Minghello prevzel glavno vlogo v romantični drami The English Patient in bil še drugič nominiran za oskarja ter tudi za zlati globus in nagrado BAFTA. V njegovo filmografijo med drugim sodijo še celovečerci Oscar And Lucinda, Onegin (tudi izvršni producent), The End Of The Affair, The Avengers, Sunshine, Spider, Red Dragon, The Good Thief in Maid In Manhattan. Leta 2005 so ga v filmu The Chumscrubber premierno lahko videli na filmskem festivalu Sundance, v filmu Chromophobia pa na filmskem festivalu v Cannesu. Potem ko so ga obiskovalci kinematografov še istega leta lahko slišali v animiranem celovečercu Wallace & Gromit: The Curse Of The Were Rabbit, so si ga lahko še ogledali v romantični drami The Constant Gardener Fernanda Meirellesa. Za to vlogo so Fiennesa londonski kritiki izbrali za najboljšega britanskega igralca. Izredno produktivno leto je zaključil z vlogama v celovečercih The White Countess in Harry Potter And The Goblet Of Fire. Vlogo lorda Voldemorta je odigral tudi leta 2007, v petem nadaljevanju v seriji Harryja Potterja, Harry Potter And The Order Of The Phoenix. Med njegove najnovejše vloge štejemo tiste v celovečercih Bernard And Doris (nominacija za zlati globus v kategoriji najboljši igralec v miniseriji ali televizijskem filmu), In Bruges, The Duchess (nominacija za zlati globus v kategoriji najboljši stranski igralec v celovečercu) in The Hurt Locker.

David Kross (Michael Berg, v 50–60-ih letih prejšnjega stoletja) se je leta 2002 kot dvanajstletnik preizkusil v televizijskem filmu Oliverja Dommengeta, Hilfe, Ich Bin Ein Junge. Po nekaj manjših vlogah v televizijskih filmih mu je nemški režiser Detlev Buck namenil glavno vlogo v kriminalni drami Knallhart, ki je bila izbrana za nemško filmsko nagrado, tri nagrade lola in nagrado Fipresci Prize. Pred kratkim je luč ugledal nemški celovečerec Krabat  Marca Kreuzpaintnerja, ki je nastal po istoimenski knjižni predlogi. Tudi v njem je Kross prevzel glavno vlogo.

Filmska ekipa

Stephen Daldry (režija)
S svojim prvim celovečercem, Billy Elliot, je osvojil več kot 40 nagrad po vsem svetu, med katerimi so tri nominacije za oskarja, tudi v kategoriji najboljši režiser. Drugi, The Hours, je uspeh prvenca še presegel, saj so mu namenili devet nominacij za oskarja ter devet za nagrado BAFTA (Nicole Kidman je za glavno vlogo prejela obe nagradi).

Daldry je režiral številne gledališke igre, za različna gledališča. Za Royal Court Theatre je ustvaril A Number, Far Away, Via Dolorosa, Rat in the Skull, Body Talk, The Kitchen, The Editing Process, Search and Destroy; za National Theatre se je kot režiser podpisal pod projekta An Inspector Calls in Machinal; za Gate Theatre pa pod igre Damned for Despair, The Fleisser Plays in Figaro Gets Divorced. Sodeloval je tudi z gledališči Sheffield Crucible Theatre, kjer je svojo režisersko kariero tudi začel, Manchester Library Theatre, Liverpool Playhouse, Stratford East, Oxford Stage. Za svoje gledališko ustvarjanje je prejel številne nagrade tako v Veliki Britaniji kot tudi Ameriki.

David Hare (scenarij)
Leta 2002 je bil nominiran za oskarja za najboljši prirejeni scenarij za celovečerec The Hours, katerega režiser je bil prav Daldry. Nominiran je bil tudi za zlati globus in nagrado BAFTA, postal pa je dobitnik nagrade Writers Guild of America.

Tako vlogo scenarista kot tudi režiserja je prevzel pri projektih Wetherby (zlati medved na berlinskem filmskem festivalu leta 1985), Paris By Night in Strapless. Scenarij je predložil režiserju Louisu Malleu za dramo Damage, Fredu Schepisiju za dramo Plenty, Howardu Daviesuza za dramo The Secret Rapture in Anthonyju Pageu za romantično dramo My Zinc Bed.

Bernard Schlink (Bralec, pisec)
Iz dveh njegovih del sta nastala filma, poleg Bralca tudi povsem sveži celovečerec The Other Man, ki ga je po njegovi kratki zgodbi ustvaril Richard Eyre.