Billy Elliot

"Skrivnost plesa je v tem,
da gre za vse ostalo, razen za ples."

Marta Graham

Billy Elliot je zgodba o odraščanju enajstletnega Billyja, ki s pomočjo svoje nepričakovane ljubezni do plesa odkriva in spoznava samega sebe v trdoživem okolju rudarskih stavk, kulturnih stereotipov, družinske krize po mamini smrti in pod okriljem trmoglave učiteljice baleta.

Ko 11-letni Billy (Jamie Bell) prvič vidi učenke baleta, ki vadijo v isti vaški telovadnici kot Billyjev boksarski klub, ga povsem prevzame čar plesnih gibov. Opusti boks in naskrivaj začne obiskovati ure plesa pri gospe Wilkinson (Julie Walters). Njeno izurjeno oko takoj prepozna Billyjev izjemen plesni talent in v želji, da bi ga naučila kar največ, malce zanemari ostale učenke.

Medtem pa Billyjev oče (Gary Lewis) in starejši brat Tony (Jamie Draven) z ostalimi rudarji stavkata in poskušata poskrbeti, da družina ne bo stradala. Njune frustracije pa dokončno izbruhnejo, ko ugotovita, da je Billy ves denar, namenjen uram boksa, porabil za nekaj povsem "nemoškega".

K baletu ne sme več, babica (Jean Heywood) postaja vse bolj senilna, bolj kot kdaj koli Billy pogreša pred kratkim preminulo mamo ... V teh razmerah se močno poglobi Billyjevo prijateljstvo s sošolcem Michaelom (Stuart Wells), hkrati pa Debbie, hči gospe Wilkinson, v Billyju prebudi neka nova, zastrašujoča, a prijetna čustva.

Gospa Wilkinson končno prepriča Billyja, naj hodi k njej na brezplačne ure plesa in mu predlaga, naj se udeleži avdicije za baletno šolo. Billyjeve plesne vaje so tako intenzivne in čustveno napete, da se oba skoraj zlomita pod pritiski. Na dan, ko bi Billy moral na avdicijo, njegovega brata zapre policija in Billy zamudi svojo veliko priložnost. Ga. Wilkinson skuša Billyjevi družini razložiti, kakšno priložnost fant zamuja, vendar jo Tony vrže iz stanovanja, Billy pa je neskončno ponižan.

Razočaran zaradi popolnega nerazumevanja njegovih najbližjih, Billy poskuša svoja čustva izraziti s plesom, ki naj bi ga videl le Michael, vendar ga pri tem zaloti tudi oče. Sinov nesporni talent ga povsem razoroži in končno pristane, da se Billy lahko udeleži avdicije v Kraljevi baletni šoli v Londonu. S pomočjo ostalih rudarjev zbereta denar in odpotujeta v London. Avdicija je vse prej kot prijetna, čakanje na odločitev sprejemne komisije pa še manj.

Petnajst let kasneje Billyjev oče, Tony in Michael ponosno gledajo premiero baleta v West Endu, kjer atletsko razviti, izjemno nadarjeni 25-letni Billy prvič nastopi v glavni vlogi.

O produkciji

Ko je Greg Brenman, vodja dramskega oddelka pri Tiger Aspect, prvič prebral enostranski sinopsis Hallovega scenarija, je bil takoj navdušen. "Zamisel o fantu, ki želi v trdoživi, možati rudarski vasici postati baletnik, je bila presunljiva. Scenarij je bil ganljiv in mogočen, hkrati pa zelo duhovit."

Producent Jon Finn se je počutil globoko osebno povezanega z zgodbo filma. "Moj ded je bil rudar in to okolje dobro poznam. Vsa mamina družina je delala v rudnikih, kjer smo snemali. Sam sem bil prvi v družini, ki je zapustil domače okolje in odšel na univerzo."

Tudi Stephen Daldry je bil presunjen ob branju scenarija. Hotel je režirati film. Nad njegovo odločitvijo so bili navdušeni vsi, ki so bili že vključeni v nastajanje filma, vključno z igralci. Julie Walters ne pozna režiserja, ki bi toliko upošteval igralce. "S Stephenom sva celo skupaj napisala enega od prizorov."

Zgodba je univerzalna. Gledalec se z lahkoto poistoveti z napori glavnega junaka, ki želi uresničiti svoje želje v neugodnih okoliščinah in zavrtem okolju. Vsak posameznik se je vsaj enkrat v življenju že znašel v takih okoliščinah. In vsak ima skrite želje, zato v sebi spodbuja Billyja in uživa, ko vidi, da so se njegove želje izpolnile.

Hall je želel pisati o rudarski stavki v 80-ih, ki se mu zdijo eden od odločilnih dogodkov v britanski zgodovini. Stavka je prizadela vse prebivalce severovzhoda. Bila se je bitka med ekonomskimi razredi in cela država se je dvignila na noge proti peščici ljudi. Da bi bila pripoved še bolj pristna, je Hall obiskal Kraljevo baletno šolo in se pogovarjal s plesalci, ki prihajajo iz vasic, kot Billy.

Uspeh filma pa je bil, razumljivo, odvisen tudi od kakovosti nastopajočega v naslovni vlogi. Na avdicijo je prišlo kar več kot 2000 fantov. "Zgrozil sem se, ko sem jih zagledal," pravi Finn. "Prepričan sem bil, da bo nemogoče izbrati pravega." Daldry pa dodaja: "Ni bilo lahko najti otroka, ki bi znal plesati in igrati, ki prihaja iz severovzhoda, ki govori pravi dialekt in je prave starosti. A nazadnje smo našli Jamieja, ki je povsem razumel zgodbo in ki je izžareval nekakšno težko opredeljivo privlačnost, zaradi katere se preprosto navdušiš nad njim in ves čas te skrbi, kaj se z njim dogaja. Našli smo iglo v kopici sena."

Bell je začel plesati pri šestih letih. "Gledal sem punčko, ki je plesala step in se ves čas motila in zamujala ritem. Ko sem rekel mami, da bi jaz znal veliko bolje, mi je kupila čevlje in mi dovolila obiskovati ure plesa." Tako kot Billyju, tudi njemu na začetku ni šlo po maslu. Potreboval je veliko vaje in sošolci so ga zbadali, da ples ni za fante, ampak za punce.

"Zato jim preprosto nisem povedal, kam hodim po treningu nogometa." Mama ga je neprestano spodbujala, kot Billyja njegova učiteljica. Ko je bil po številnih tekmovanjih že povsem obupan, ga je bodrila, da se bo enkrat že izplačalo. "In res se je," pravi Jamie. "Dobil sem vlogo v tem filmu."

Stephen Daldry je prepričan, da je Jamie lahko tako dobro odigral vlogo Billyja ravno zato, ker sta njuni izkušnji tako podobni. "Če se mora otrok pretvarjati, da je nekdo povsem drug, pogosto ne deluje najbolje. Pri otrocih takoj vidiš, kdaj govorijo resnico in kdaj ne. Ker je Jamie lahko igral skorajda samega sebe, je njegova igra toliko bolj ganljiva in mogočna."

Jamie Bell pred kamero ni bil nervozen, razen prvi dan, ko je prvič zagledal sceno in vso tehniko na njej.

Drug ključni element, na katerem temelji uspeh filma, je Billyjev odnos z učiteljico, gospo Willkinson. "Ona je tista, ki ga trdovratno spodbuja. Ker vidi njegovo nadarjenost in voljo, je še trdneje odločena, da mu bo pomagala uspeti, saj ima fant tisto, kar ona žal nikoli ni imela - talent," pravi Waltersova, ki igra Billyjevo učiteljico. "Na trenutke ga sili proti njegovi volji, vendar je obsedena z njim in ve, da lahko fant uspe, če bo le dovolj vztrajen. In če sam ne bo zmogel dovolj odločenosti, mu jo bo vlila ona." Waltersova poudarja še eno podrobnost. "Učiteljica Billyja ne gleda kot nadarjenega fanta, ampak kot moškega. Zaradi mladosti mu prav nič ne popušča in njun odnos je na trenutke zelo podoben odnosu dveh ljubimcev. Ko Billy izve, da je sprejet na šolo, svoji učiteljici tega sploh ne pove, ker ima slabo vest, da jo zapušča. Ta odnos je preprosto preveč odrasel, da bi ga 11-letni fant zmogel čustveno prenesti. In ravno zato je film tako grenko-ljubeč."

Plesna učiteljica igra pomembno vlogo v Billyjevem odraščanju, v katerega je prisiljen zaradi materine prezgodnje smrti. Ker raste v izrazito možatem okolju, potrebuje ventil, skozi katerega sprošča vse svoje frustracije in jezo. In to je ples. Waltersova je bila navdušena nad likom gospe Wilkinson. "Tako resnična je. Ni popolna, ni svetnica, je jezna, razočarana ženska. Temna plat človeškega značaja pa je veliko zanimivejša od lepe plati”

Gary Lewis igra Billyjevega očeta, rudarja, ki stavka, ki ne more preboleti ženine smrti, ki se vsakodnevno bori, da bi dal družini na mizo vsaj skorjo kruha. Ko odkrije, da njegov sin pleše balet, ga zaskrbi njegova spolna usmeritev. V rudarski družbi se to preprosto ne dogaja, fantje trenirajo boks, dekleta pa plešejo. Fantje, ki se ukvarjajo z ne dovolj možatimi hobiji, so takoj ožigosani. A ko oče prvič vidi Billyja plesati, je kot bi ga prebudil iz dolgotrajnega spanca. Otrok pomaga očetu prebroditi svoje bolečine in na nek način sin in oče zamenjata vzgojni vlogi. Oče spozna, da bo njegov najmlajši sin uresničil svoje sanje, ne glede na ovire, ki se mu lahko postavijo na pot, in zato se odloči, da bo otroku omogočil vse, kar je v njegovi moči. In, presenetljivo, pri tem ga podpre tudi vsa soseska.

Koreograf Peter Darling je preučil vrsto posnetkov Jamiejevega plesa in poskušal iz njih razbrati, kaj je tisto, kar fanta žene naprej. S koreografijami je poskusil izraziti Billyjevo željo po svobodi, željo, da bi bil kot ptica in odletel v odprto nebo. Tudi v tej točki sta Billy in Jamie zelo podobna, zato Darlingu ni bilo težko sestav iti koreografije, ki je obenem mogočna, agresivna, prav nič poženščena in kaže, da so plesalci pogosto pravi atleti, čeprav jih okolica vse prevečkrat ne sprejema tako.

Pomemben delež pri končni podobi filma je seveda prispeval direktor fotografije Brian Tufano, ki je s kamero določil celotno vzdušje filma - klavstrofobično in zadušljivo rudarsko vasico, v kateri vsak o vsakemu ve vse; okolica pripoveduje svojo zgodbo in daje vtis, da ni izhoda iz ozko povezane skupnosti. Ko so snemali prizore stavke, je bila kamera eden od udeležencev, prav sredi dogajanja. Zgodilo se je celo, da so med prerivanjem v enem od prizorov Tufana celo podrli na tla. A le tako so lahko na filmski trak ujeli energijo 100 tisoč jeznih ljudi.

Da bi bil film čim bolj avtentičen, so ga snemali v Easingtonu, kjer je pravo rudarsko mesto s pravimi rudniki in kjer so v resnici potekale stavke v 80-ih. Takratni udeleženci stavk so dogodke podoživeli kot statisti, a kot pravijo sami, so spomini na tiste čase le še nostalgični, nič več zagrenjeni. Vsi so bili radi soudeleženi pri snemanju, saj jim je obudilo spomine, obenem pa je obisk filmske ekipe, ki jo je bilo treba nahraniti in napojiti, krepko izboljšal tamkajšnjo ekonomijo. Domačini so bili statisti, pomagali so ekipi, skrbeli za hrano in pijačo, deklice pa so še posebno rade pomagale, saj so imele tako možnost preživeti nekaj dni v bližini svojega novega idola - Jamieja Bella.

O igralcih

Julie Walters (ga. Wilkinson) velja za "živ nacionalni zaklad", tako jo vsaj opisujejo. Je ena redkih igralk in igralcev, ki so v zasebnem življenju prav tako duhoviti in zabavni, kot na ekranu. V vsaki vlogi nasmeji gledalce, pa naj bo ga. Overall, starka v "Victoria Wood: Seen on Television" ali Rita v Russlovem filmu "Educating Rita", ki ji je prinesla Zlati globus, Variety Club Award in nominacijo za Oskarja. Kariero je na željo svoje matere začela kot medicinska sestra, vendar jo je želja po igranju kmalu premamila in začela je študirati dramo v Manchaster Poly. Igrala je v "Personal Services" (režija Terry Jones), "Prick Up Your Eears" (režija Stephen Frears), "Stepping Out" (z Lizo Minelli, režija Lewis Gilbert) ... Njene gledališke in televizijske vloge so še številnejše od filmskih.

Jamie Bell (Billy) se je z igro prvič spoprijel prav v tem filmu. Njegova osebna zgodba je presenetljivo podobna Billyjevi. Plesno kariero je začel pri šestih letih in pri 14. letih velja za izjemen talent, ki pa ga v domačem kraju uspešno skriva.

Jamie Draven (Tony) je kariero začel v dveh uspešnih projektih ITV-ja - "Butterfly Collectors" in "The Bill". Na velikem platnu se je prvič pojavil v filmu "Everybody Loves Sunshine". Velja za obetavnega mladega igralca.

Gary Lewis (oče) je postal znan v svetovni javnosti z vlogo Shanksa v Loachovem "My Name is Joe", za vlogo Thomasa v "Orphans" pa je prejel nagrado za najboljšega igralca na filmskem festivalu v Gijonu. Predvsem nastopa v gledališču.

Jean Heywood (babica) že dolga leta nastopa v gledališču in na televiziji, najbolj pa se je proslavila z vlogami v "A Very Peculiar Practice", "All Creatures Great and Small", "Our Friends from the North" in "Boys from the Black Stuff".

Stuart Wells (Michael) je pri 17-ih letih prvič nastopil pred kamerami ravno v tem filmu. Odkrili so ga, ko je rolal v Skate Cityju, in povabili k filmu. Je nadarjen za igro in slikanje in napovedujejo mu uspešno kariero.

O ustvarjalcih

Lee Hall (scenarist), nagrajeni scenarist in dramatik, je zgodbo za film povzel po svojem lastnem otroštvu. Odraščal je v Newcastlu, v 80-ih, ravno v času rudarskih stavk. S svojo zgodbo razgalja trdne vezi med posamezniki v težkih časih in upanje, ki ga trdoživim rudarjem daje nadarjeni fantič. Poleg scenarijev za film, je Hall napisal vrsto scenarijev za televizijo, radio in gledališke igre. Trenutno piše za Royal Shakespeare Company. Med njegovimi najbolj znanimi scenariji so "Solomon Grundy", "The Life of Peter Sellers" in "Gagarin".

Stephen Daldry (režiser) je bil do pred kratkim direktor Royal Court Theatre, najuspešnejšega angleškega gledališča, po Billyju Elliotu, ki je bil njegov prvenec na filmskih platnih, pa se je začel posvečati predvsem celovečernim filmom. Produciral je več kot sto novih iger, bil je režiser in producent za BBC, njegov prvi kratki film "Eight" pa je bil leta 1999 nominiran za nagrado BAFTA.

Brian Tufano (direktor fotografije) je bil direktor fotografije pri filmih, kot so "Trainspotting", "Shallow Grave", "East is East", "A Life Less Ordinary" in Quadrophenia".

Peter Darling (koreograf) že dolgo sodeluje pri filmih, na televiziji in v gledališču. Z Daldryjem je delal že pri gledališki uprizoritvi "Body Talk". Morda svetovno najbolj znano je njegovo delo pri za Oskarja nominiranem filmu "Howards End".