Je sploh lahko še slabše?

Je sploh lahko še slabše? Martin Lawrence in Danny DeVito bosta v odbiti komediji v distribuciji Continental filma poiskala odgovor na to vprašanje.

Kevin in Max sta si ustvarila karieri s krajami. Kevin Caffery (Lawrence) je poklicni tat s prefinjenim okusom, milijarder Max Fairbanks (DeVito) pa je neizprosni poslovnež, ki je vajen dobiti, kar hoče. Ko Kevin vzame na muho domnevno prazen dvorec ob morju za polnočni rop, zanj prava mala malica, zmoti Maxa pri čofotanju po kadi z miss septembra. Pokličejo policijo in Kevina aretirajo. Z uklenjenim Kevinom se Max odloči iti še korak dalje - Kevinu sname prstan, ki mu prinaša srečo, policiji pa reče, da je njegov. S tem si privošči svoje lastno malo maščevanje - okradel je tatu.

Bojne linije so zdaj določene: prstan je pripadal Kevinovemu dekletu in storil bo karkoli, da ga dobi nazaj. Ko se njuna bitka odločnih umov razplamti v pravo vojno (in pestra igralska ekipa zasede svoje položaje), Kevin in Max odkrivata, da je najslabše, kar se lahko zgodi, še slabše - in zabavnejše - kot sta si kdajkoli predstavljala.

O snemanju

Film Ali je lahko še slabše? je posnet po istoimenskem romanu Donalda Westlakea, odkrila pa ga je producentka Wendy Dytman, še preden je prišel na police trgovin. Gre za enega iz serije romanov, ki jih je Westlake napisal v več kot tridesetih letih, s skupnim naslovom Dortmunder Books, med katerimi so marsikaterega prenesli tudi na filmska platna. "Westlake je krasen pisatelj. Kot Elmore Leonard in Carl Hiaasen ima resničen dar za oblikovanje čudovitih in slikovitih likov," pravi Dytmanova, dolgoletna občudovalka. "Te knjige so mi bile od nekdaj všeč, ampak ta se mi je iz celotne serije zdela še najbolj primerna za filmsko platno." Režiser Sam Weisman dodaja: "Najbolj me je pritegnilo to, da me spominja na zgodbe Damona Runyona, ki so bile osnova za musical Guys and Dolls."

V središču zgodbe sta dva navidez povsem različna moža, ujeta v trapasti egocentrični bitki. Na eni strani je Max Fairbanks, zelo bogat in vpliven mož, ki si je z neizprosnostjo izgradil izredno uspešen poslovni imperij. Na drugi strani je Kevin Caffery, prefinjeni zvodnik tuje lastnine. Naključno srečanje združi ta dva moža in v enem samem trenutku sta njuni usodi zapečateni: Max zasači Kevina pri poskusu tatvine v svojem dvorcu ob obali, in ko enkrat Kevina ujamejo in obkrožijo policijski častniki, Max iz maščevanja ukrade Kevinu prstan, za katerega trdi, da je njegov. Ker prstan pripada Kevinovemu dekletu, si ta besno priseže, da ga bo za vsako ceno dobil nazaj.

"Gre za preprosto, a težko situacijo," pravi producent Lawrence Turman. "Imaš nekaj, kar bi rad jaz. Kako bi to dobil nazaj? Gre za klasično temo skozi vso zgodovino filma, od Navaronskih topov dalje. Kar se začne kot malenkostna maščevalna gesta, se hitro razplamti v vojno dveh odločnih mož, ki sta drug drugemu prav presenetljivo kos."

Pri dodeljevanju vlog se je Turman instinktivno odločil, kdo bo upodobil milijarderja Maxa. "Šel sem k Dannyju DeVitu, še preden sem izbral drugega glavnega igralca. Odlikuje ga poulična trdoživost, pomešana z ranljivostjo, kar je idealno za vlogo Maxa."

"Max je zelo trmast in odločen. Pri vsaki stvari hoče uveljaviti svojo voljo," pravi DeVito. "Je pa tudi zelo karizmatičen možak z veliko energije." Producent David Hoberman dodaja: "Max je krasen lik, ki je zraven zaradi ljubezni do igre. Je predrzen, a nam je vseeno všeč." Potem ko je DeVito privolil v sodelovanje, so se filmski ustvarjalci lotili iskanja igralca za vlogo tatu Kevina.

Potrebovali so nekoga, ki bi bil nekaj posebnega, ki bi znal lik oživiti za veliko platno, nekoga, ki zmore biti romantičen, zabaven in prikupen. Martin Lawrence je bil pravi v vseh pogledih. "Martin Lawrence je zelo topel, očarljiv in nas zna pridobiti na svojo stran," pravi Turman. Hoberman se strinja: "Martin je izredno nadarjen komik-igralec in ta vloga zares predstavlja nekaj novega v njegovi karieri."

Lawrenca je projekt pritegnil, ker se mu je zdel nekaj posebnega. "Zgodba se mi je zdela zanimiva. Z dobro igralsko zasedbo bi po mojem mnenju zares lahko posneli nekaj malce drugačnega," pravi igralec, ki je bil tudi eden od izvršnih producentov.

Potem ko sta bila oba glavna igralca izbrana, se je Weisman zagnano lotil oživitve zgodbe. Z več kot petnajstletnimi izkušnjami režiranja komedij, vključno z več nominacijami za emmyje in uspešnimi filmi, kakršen je denimo George iz džungle, natančno ve, kako urezati pravo komedijo in nasmejati gledalca. Ker se je šolal za igralca, je režiser po okusu igralcev. "Dela z velikim navdušenjem in igralci ga imajo zato radi," pravi Hoberman, ki je z Weismanom delal že pri Georgeju.

"Sam je predan režiser," pravi Martin Lawrence. "Iz vsakega zna izvleči najboljše, a vedno na drugačen način. Omogoči nam improvizacijo." Igralec William Fichter se strinja: "Sam zares zbuja občutek, da z navdušenjem sestavlja koščke celote in iz ljudi izvabi najboljše. Ustvari zelo varno in ustvarjalno delovno okolje." Glenne Headly dodaja: "Samu je komedija zelo pri srcu, zato se veliko smeje. Na prizorišču snemanja komedije je zelo prijetno imeti človeka, ki se smeje, saj ti vliva zaupanje, da lahko nadaljuješ."

"V filmu je prizor (ne bom povedal, kateri), ko je res moč slišati moj smeh," priznava Weisman. "Pravzaprav gre za tretji film zapored, pri katerem se je to zgodilo, ker pač nočete menjati dialoga; samo upate lahko, da bodo v večini kinov mislili, da gre za glas majhne živali."

Zaradi Weismana so film posneli v Bostonu in njegovi okolici. Zgodbo je hotel oživiti v resničnem okolju, ki ga pozna.

Ekipa filma Ali je sploh lahko še slabše? se je na snemanju izjemno zabavala. Prepričani so, da se bo tudi občinstvo.

O igralcih

Martin Lawrence (Kevin, izvršni producent) je s svojstvenim komičnim slogom uspešen tako na televiziji kot na filmu. Z Eddiejem Murphyjem je nastopil v dveh filmih, Life ter Boomerang, s Timom Robbinsom v Nothing to Lose, z Willom Smithom pa v Podlih fantih. A Thin Line Between Love and Hate je naslov njegovega režijskega prvenca. Nastopil je še v filmih House Party 1 in 2, Do the right thing, Hiša debele mame in Oropaj policijsko postajo!

Pet sezon je bil glavni igralec in izvršni producent nadaljevanke Martin. Televizijsko kariero je začel kot voditelj oddaje Russell Simmons: Def Comedy Jam in dve sezoni nastopal v What's happening now.

Kot komik je prvič opozoril nase z You so crazy, ki sodi med tri najbolje prodajane koncertne filme vseh časov. Sledil mu je album Talkin's Shit, ki se je uvrstil na lestvico Billboard 10 in bil nominiran za nagrado grammy.

Danny Devito (Max) piše scenarije, producira in režira filme že skoraj od začetka svojega bivanja v Hollywoodu. DeVito si je kot filmsi ustvarjalec prislužil vidnejše priznanje leta 1987, ko je režiral in igral v črni komediji Vrzi mamo z vlaka. Čez dve leti je posnel še en uspešen film, črno komedijo Vojna zakoncev Rose, ki je posebej navdušila kritike.

Leta 1992 je DeVito skupaj z Michaelom Schambergom ustanovil Jersey Films. Istega leta je režiral in igral v Hoffi z Jackom Nicholsonom v naslovni vlogi, prvi film, ki so ga posneli pod okriljem nove družbe, ki mu je sledil Reality Bites v režiji Bena Stillerja in večkrat nagrajeni Šund v režiji Quentina Tarantina - oba filma je produciral DeVito. Šund je dobitnik canneske Zlate palme leta 1994 in nagrade newyorških kritikov. Film, ki je dobil tudi šest nominacij za oskarja, je prejel oskarja v kategoriji najboljši izvirni scenarij.

Leta 1996 je Jersey Films produciral Sunset Park, v katerem je igrala Rhea Perlman, in Kdo bo koga? (Get Shorty), v katerem so poleg DeVita igrali John Travolta, Rene Russo in Gene Hackman. Bil je režiser in eden od igralcev Matilde. Pod njihovim okriljem so nastali še Okus po Minnesoti, Gattaca, Living out Loud, Fearce Creatures, Mož z lune, Drowning Mona, Screwes, The Big Kahuna, The Virgin Suicides in seveda Erin Brockovich.

DeVito se je uveljavil z uspešno televizijsko nadaljevanko Taksi, za vlogo v katerem je prejel nagradi emmy in zlati globus. Potem je nastopil v filmih Dvojčka, Junior, Mars napada!, LA Zaupno, Space Jam, Nori profesor (Renaissance Man), Batmanova vrnitev, Jack the Bear, Na tuj račun (Other People's Money), Lov za zelenim diamantom, Dragulj z Nila, Kdo mi ubije ženo? (Ruthless People), Wise Guys, Tin Men, The Shrinking Bride, The Line of Least Existence in Down the Morning Line.

Dva filma, v katerih je igral DeVito, sta dobitnika oskarja za najboljši film: Let nad kukavičjim gnezdom in Obdobje nežnosti.

Skupaj z ženo Rheo Perlman je napisal in produciral Minerstone, ki so ga prikazali na canneskem festivalu in so ga prevedli v pet jezikov. Duet je napisal in produciral tudi kratkometražni projekt The Sound Sleeper, ki je prejel prvo nagrado na Brooklyn Arts and Cultural Association Competition.

DeVito je obiskoval Ameriško akademijo dramskih umetnosti.

John Leguizamo (Berger) je nastopil v dveh filmih Baza Luhrmana, Romeu in Juliji ter Moulin Rougu. Za upodobitev čustvenega transvestita Chi Chi Rodrigez v Hvala za vse, Julie Newmar si je prislužil nominacijo za zlati globus v kategoriji najboljši igralec v stranski vlogi. Leguizamo se je v svojih naslednjih filmih uspešno znebil podobe Chi Chi in je nastopil na primer v Kritični točki, trilerju Oboževalec, komediji The Pest, akcijskem Spawn. Leguizamo se je uveljavil z nastopom v latinski komediji/varietejskem televizijskem showu House of Buggin. Serija, za katero je Leguizamo prejel nominacijo za emmyja in tri nagrade Monitor, je izpostavila njegove komične sposobnosti, ki jih je razkazoval predtem že v gledališču in kasneje na televiziji.

Rodil se je v Bogoti v Kolumbiji. Odrasel je v New Yorku. Leta 1991 je postal prava off-broadwayska senzacija z monodramo Mambo Mouth, ki jo je sam tudi napisal. Zanjo je prejel nagrade Obie, Outer Critics Circle ter Banguardi. V tej igri je igral več latinskih osebnosti. Mambo Mouth so predvajali tudi na televiziji; zanjo je prejel nagrado ACE.

Njegova druga monodrama Spic-O-Rama je bila dolgo časa na sporedu v Chicagu in jo je vedno uprizarjal pred razprodano dvorano, nato pa je z njo uspešno nastopal tudi v New Yorku. Igra je prejela številne nagrade, meddrugim Dramatists' Guil-Hull Warriner za najboljšo ameriško igro in nagrado Drama Desk za najboljši solistični nastop.

Njegova tretja monodrama Freak se je lani uspešno iztekla na Broadwayu. Označil jo je za semi-demi-kvazi-psevdo avtobiografijo in je zanjo napisal tudi scenarij. Zanjo je dobil nagrado Drama Desk za najboljši solistični nastop in več nominacij za tonyje. Posebna uprizoritev Freaka v režiji Spikea Leeja, ki so jo predvajali na HBO, mu je prinesla emmyja za najboljši nastop v varietejskih in glasbenih programih

Nastopil je tudi v nadaljevanki Arabske noči.

Leguizamo je igro študiral na newyorški univerzi. Najprej se je pojavil na televiziji kot Calderone jr. v nadaljevanki Miami Vice. Med njegovimi filmi so še Carlitov zakon, Žrtve vojne, Revenge, Hangin' with the Homeboys, Regarding Henry, Super Mario Bros, Summer of Sam, Dr.Dollitle, A Brother's Kiss, Revenge, Body Count, Whispers in the Dark ter A Pyromaniac's Love Story. V New Yorku je na odru nastopil denimo v Senu kresne noči in La Puta Vida, obakrat na Newyorškem Shakespearjevem festivalu.

Med njegovimi najnovejšimi projekti so Collateral Damage, Zigzag, Empire, Joe the king ter King of the Jungle.

O filmskih ustvarjalcih

Sam Weisman (režiser) je eden najbolj uveljavljenih filmskih, televizijskih in gledaliških režiserjev. Leta 1981 je debitiral v gledališču z režijo Table Settings Jamesa Lapina. Naslednje leto je prejel nagrado Los Angeles Drama Critics Circle za režijo Betrayal Harolda Pinterja. Režiral je denimo tudi igre The Common Pursuit (tudi zanj je dobil nagrado Los Angeles Drama Critics Circle), Buried Child Sama Sheparda in Lies and Legends: The Musical Stories of Harry Chapin, ki jo je ustvaril s Chapinovo vdovo.

Na televizji se je uveljavil z režijo nadaljevank Družinske vezi (več kot 70 epizod), Delo na črno in Zakon v Los Angelesu (nominacija za emmy). Za emmyje je bil nominiran tudi kot izvršni producent nadaljevanke Brooklynski most, dobitnice zlatega globusa. Režiral je tudi mnogo pilotov, med drugim pilota za Sedma nebesa.

Kot filmski režiser je debitiral z izjemno priljubljenimi D2: The Mighty Ducks, ki so jim sledili Bye, Bye, Love (ki ga je tudi produciral), George iz džungle ter Out-Of-Towners z Goldie Hawn in Stevom Martinom.

Rodil se je v Binghamtonu v zvezni državi New York in je na univerzi Yale diplomiral iz glasbene zgodovine. Na univerzi Brandeis je magistriral iz igralstva in režije. Po nastopanju v newyorških gledališčih se je preselil v Los Angeles in tam dobil več vlog, denimo v nadaljevanki Mary Hartman.

Matthew Chapman (scenarist) je napisal in režiral pet filmov (med drugim Stranger's Kiss), preden je napisal scenarij za Consenting Adults v režiji Alana Pakule s Kevinom Klinom in Kevinom Spaceyem. Pred kratkim je napisal knjigo Trials of the Monkey - An Accidental Memoir, ki je izšel v Angliji in je navdušil kritike. Trenutno pripravlja scenarij za Scam, ki ga bo tudi režiral.