Kolosej
Film distribucije Continental Film

28 dni pozneje

grozljivka, znanstveno fantastični
Konec je prekleto blizu.
Podnapisi
Na sporedu od: 27.2.2003, Kolosej Ljubljana
1h 52min / 112min
Leto: 2002
Jezik: angleščina
Scenarij: Alex Garland
Režija: Danny Boyle

Nad Veliko Britanijo se razdivja nevaren virus, ki uide iz laboratorija za raziskavo primatov, v katerega so vdrli borci za pravice živali. Prenaša se s kapljo krvi, poguben pa je v nekaj sekundah, saj okužene za vedno pahne v stanje morilskega besa. V 28 dneh je država na kolenih in peščica preživeli začne reševati prihodnost, a se ne zaveda, da virus ni edina stvar, ki jih ogroža.

Po filmu Obala sta se Andrew Macdonald in Alex Garland, ki je roman Obala napisal, pogovarjala, da bi skupaj posnela še en film. "Alex ima naraven talent za pripovedovanje zgodb in želel sem posneti film, pri katerem bi občutili enako energijo in vznemirjenje, kot ju občutite pri branju njegovih knjig," razlaga Macdonald. "Ko je dejal, da se je vedno želel poskusiti v znanstveni fantastiki, sem mu svetoval, naj se zgleduje po H G Wellsu, Časovnem stroju, dogajanje pa postavi v Anglijo."

"Zame je to nekakšen na glavo postavljen vojni film, ki se zgleduje po filmih o živih mrtvecih iz sedemdesetih in britanski znanstvenofantastični literaturi," pravi Garland, "posebej JG Ballardu in Johnu Wyndamu."

"Alex je napisal 50 strani dolg scenarij, ki je osnova za 28 dni pozneje, bil je napeto in od strani do strani vznemirljivo branje," dodaja Macdonald. "Njegov scenarij si je vizualno zlahka predstavljati in obenem želiš vedeti, kaj se bo zgodilo - zame je to bistvo pripovedovanja zgodba. Alex to zares obvlada."

Macdonald je scenarij poslal Dannyju Boylu, ki je ravno dokončal dva digitalna filma, Strumpet ter Vacuuming Completely Nude in Paradise za BBC.

Garland je bil zadovoljen, ker znova sodeluje z ekipo Obale. "Danny je duhovit in neverjetno iznajdljiv, zato te spravlja v smeh in te ves čas sili v razmišljanje. Andrew vidi vse podrobnosti, gleda pa tudi iz širše perspektive kot ostali. Med pogovorom oba ves čas nudita vpogled v snemanje filmov oziroma filme nasploh. Zares imam srečo, da sem že delal z njima."

Boyla je scenarij takoj prevzel, ni pa želel posneti žanrskega filma. "Filmi o živih mrtvecih prihajajo iz določenega obdobja, družbe, ki se je paranoično bala morebitnih umazanih posledic jedrskega orožja in energije. Nisem velik ljubitelj tega žanra, mi je pa všeč, in všeč mi je tudi bilo, ker je Alex po svoje zapletel to apokaliptično temo - ne gre za klinični, ampak psihološki virus - zato se mi zdi, da smo se gledano v celoti poklonili žanru, upam pa, da smo ga na nek način tudi osvežili."

"Osnova filma je," razlaga Macdonald "prizadevanje znanstvenikov, da bi razvili zdravilo za bes, pomirjevalo, podobno valiumu, ki pomaga zoper depresijo. Med raziskavo pa se šimpanzi okužijo z virusom, ki spodbuja stalno stanje psihotičnega besa."

"Gre za virus, zasnovan za primate," pravi Boyle. "Je pošastno nevaren in se razširja v dotiku s krvjo. Vodi v odvratno stanje agresije, ko bi že zaradi preprostega človeškega glasu ubili tega človeka. Ima pa virus eno vgrajeno lastnost, da se namreč okuženi ne znajo sami hraniti, da sploh ne razumejo, kaj pomeni živeti, samo ubijati znajo."

"Zamisel o psihološkem virusu se mi je zdela zelo sodobna," nadaljuje Boyle. "To ni telesna okužba, virus se dotakne sodobnega fenomena družbenega besa. Ta se vsak dan manifestira na cestah, ko vidimo besne voznike, besne potnike, celo besne nakupovalce. To je sicer krasna snov za časopise, vendar je pojav zaskrbljujoč. Ko se pogovarjaš s starejšo generacijo, ta pravi, da česa podobnega v njihovem času ni bilo. Seveda sta bila prisotna nasilje in pretepanje, družbeni bes pa je simptom sodobnega časa."

"V zgodbi spremljamo skupino preživelih, ki si prizadeva priti na varno, potem ko virus uide iz laboratorija in pustoši po Britaniji in morda tudi po svetu. Britanijo so v veliki meri evakuirali, zato je okolje videti precej apokaliptično," razlaga Boyle. "Zato se mi je zdelo pomembno izpostaviti naključja in srečo. Virusa se morda ne moreš ubraniti. Ta virus je moral biti tako nevaren, da je neobvladljiv, nekaj, čemur se ne moremo upreti, ker je dejansko del nas - bes. V tem trenutku psihološki virus ne obstaja, a kdo ve, kaj se lahko zgodi. Pred kratkim sta dva nemška znanstvenika uspela ustvariti povsem sintetični virus otroške paralize v samo nekaj letih s sestavinami, ki sta jih kupila prek interneta. Medtem ko ima otroška paraliza relativno preprosto gensko strukturo, je vsekakor dovolj znanja tudi za nastanek bolj kompleksnega virusa, črnih koz denimo - gre bolj za časovno omejitev kot tehnične zmožnosti."

Film se začne, ko je virus opustošil Anglijo. To je bilo všeč režiserju Dannyju Boylu: "To, da se film začne 28 dni pozneje, pomeni, da občinstvo odkriva stvari v retrospektivi. Fizične dokaze občinstvo dopolnjuje z lastno domišljijo, kar zadeva strahot, ki so se dogodile do te faze. To je krasna stvar, prihrani nam milijone dolarjev in je posledica Alexove pisateljske nadarjenosti."

Pri izbiri igralcev so se filmski ustvarjalci odločili, da ne bodo izbrali zelo znanih imenih. "Menili smo, da to ni film za eno zvezdo, ampak gre za igralski ansambel enakovrednih posameznikov," pravi Boyle.

Med pripravami so morali igralci, tudi Christopher Eccleston, za konec tedna na vojaško urjenje. "Vedel sem, da jima bosta ritem in rutina vojske koristila, da se bodo znali obnašati kot vojaki in jim biti zares podobni," pravi Boyle. Igralci so obiskovali lekcije za nekdanje vojake SAS in opravili številne vojaške vaje. "Naučili smo se rokovanja s puško, tega, da ta postane del tebe," razlaga Eccleston. "Streljanje s puško se mi je zdelo prav srhljivo. Nismo imeli veliko časa, smo se pa naučili, kako se gibati kot vojak in kako premišljevati kot vojak." Med urjenjem so igralci tudi spoznali, kako je, če si del enote. "Igralcem gre to zlahka od rok, to, da ustvariš tovariško vzdušje," nadaljuje Eccleston. "Po mojem so nekaj odnesli tudi vojaki, ki so nas urili, saj smo igralci zelo odkriti, pripravljeni poskusiti marsikaj in se hitro učimo, saj smo tega vajeni. Igralci smo dobro izbrani in dobro smo se razumeli. Upam, da bodo naši filmski vojaki vnesli drugačno človeškost, drugačne težave. Možje, ki jih upodabljamo, so spodobni, niso le brezoblična avtoriteta."

Ekipa za kamero

Boylu so pomagali kamerman Anthony Dod Mantle (Festen and Julien, Donkey-boy, Strumpet, Vacuuming Completely Nude in Paradise); scenograf Mark Tildesley (24 Hour Party People, The Claim), kostumografka Rachael Fleming (Trainspotting, Dnevnik Bridget Jones), vizažistka Sallie Jaye (Obala, Gosford Park) in montažer Chris Gill (Strumpet, Vacuuming Completely Nude in Paradise, Crime & Punishment).

Okuženi

Že od vsega začetka je Boyle veliko razmišljal o tem, kako občinstvu predstaviti okužene. "Ko snemaš film, v katerem nastopajo kakršnekoli pošasti, moraš imeti zelo jasno predstavo o tem, kako jih boš prikazal na platnu in vseskozi sem si želel, da bi se pošasti - okuženi - premikali z nečloveško hitrostjo. Posnel sem že nekaj digitalnih filmov za televizijo v Manchestru in odkril, kako deluje kamera, poseben način, kako snema hitro premikanje, ujame ga na malce vznemirljiv način - ta ni fluiden, kot bi pričakovali za film. Daje učinek staccata."

Drugi ključni element pri prikazu "okuženih" je bila, če je bilo le mogoče, da so stranske vloge zaupali športnikom. "Ko gledate športnike med nastopom, spoznate, da počnejo stvari, ki bi jih tudi vi načeloma zmogli, a jih nikoli ne boste," razlaga Boyle. "Pomislil sem: če bi se ta sposobnost sprevrgla v agresijo, če bi se tak športnik spravil nad vas, bi bilo to zares grozljivo."

Na fizični ravni je na začetku virus temeljil na ebolični hemoragični vročici, ki se prenaša na primatih (tudi ljudeh) po krvi in je pogosto usodna. Znaki bolezni se hitro pojavijo, nekateri oboleli dobijo izpuščaje, rdeče oči, notranje in zunanje krvavitve. V filmu je vsak okuženi dobil posebne kontaktne leče, da bi dosegli vtis, da oči krvavijo od znotraj. Producent Andrew Macdonald pripomni: "Bilo je veliko krvi. Veliko oči. Zanje smo porabili večino proračuna."

O igralcih

Cillian Murphy (Jim)

Irec je najprej navdušil v odrski postavitvi Disco Pigs. Ta je leta 1996 dobila nagrado Best Fringe Show na gledališkem festivalu v Dublinu ter leta 1997 nagrado Fringe First na festivalu v Edinburghu. Murphy nastopa tudi v filmski verziji v režiji Kirsten Sheridan.

V gledališču še vedno blesti v vlogi Claudia v Veliko hrupa za nič in v dveh igrah režiserja, dobitnika nagrade tony, Garryja Hynesa: ima glavno vlogo v The Country Boy ter je Johnny Boyle v Juno and the Paycock.

Nastopil je v On The Edge, Sweety Barrett, The Ambassador, The Trench, Sunburn, How Harry Became A Tree, The Way We Live Now. Njegov kratki film Watchmen, scenarij zanj je napisal s Palomo Beaza, je bil nominiran za Turner Classic Movie Short Film Award.

Pred kratkim je nastopil kot Adam v igri The Shape of Things v gledališču Gate v Dublinu, njegova naslednje dva filma pa sta Cold Mountain ter Intermission.

Naomie Harris (Selena)

Obiskovala je Anna Scher Theatre School, kjer je dobila nagrado Toni Rice za najbolj obetavno igralko leta. Pri enajstih je debitirala v nadaljevanki Simon and The Witch ter nato posnela še Runaway Bay ter The Tomorrow People. Po odhodu z Anna Scher Theatre School je študirala na univerzi Cambridge ter nato obiskovala bristolsko Old Vic Theatre School.

Med njenimi filmi so The Sobering, Living in Hope, Crust ter Anansi. Na televiziji je nastopila v White Teeth in The Project.

Christopher Eccleston (Henry)

Med njegovimi filmi so Revengers Tragedy, I Am Dina, 24 Hour Party People, Elizabeth, Jude (Temno srce), Plitki grob in Let Him Have It.

Je tudi znan obraz britanske televizije, saj je nastopil v Cracker, Hearts and Minds, Hillsborough, Linda Green, Clocking Off ter Othellu. Nastopal je tudi v gledališču

Z Dannyjem Boylom je posnel tudi Strumpet, videli pa smo ga tudi v Vsiljivcih Alejandra Amenabarja.

Pred kratkim je končal snemanje filma Flesh, Blood and Magic za BBC, trenutno pa nastopa kot Hamlet v West Yorkshire Playhouse.

Megan Burns (Hannah)

Pri osmih je debitirala v filmu Stephena Frearsa Liam. Za vlogo je prejela nagrado Marcello Matroianni na beneškem filmskem festivalu. 28 dni pozneje je njen drugi film.

Brendan Gleeson (Frank)

Včasih je bil učitelj, kot igralec pa je debitiral v The Field Jima Sheridana. Med njegovimi filmi so Pogumno srce, Krojač iz Paname, Misija: nemogoče 2, Oddaljena obzorja, The General, I Went Down ter The Treaty. Nagrado londonski in bostonskih kritikov za najboljšega igralca je prejel za nastop v filmu The General, ki pripoveduje o življenju irskega kriminalca Martina Cahilla.

Med njegovimi filmi so še Wild About Harry, A.I. ter The Gangs of New York. Kmalu ga bo moč videti v Plague Season, A Knight's Castle ter Cold Mountain.

O filmskih ustvarjalcih

Danny Boyle (režiser) in Andrew Macdonald (producent)

Pri 28 dni pozneje sodelujeta že šestič. V okviru Macdonaldovega podjetja Figment sta posnela Plitki grob, Odštekano življenje, Trainspotting, Alien Love Triangle ter Obalo, bila sta soizvršna producenta Twin Town v režiji Kevina Allena.

Boyle je pred kratkim režiral dva filma za BBC, Strumpet s Christopherjem Ecclestonom in Vacuuming Completely Nude in Paradise s Timothyjem Spallom.

Leta 1997 je Macdonald ustanovil DNA Films z Duncanom Kenworthyjem. V okviru DNA so posneli The Parole Officer, Heartlands ter 28 dni pozneje.

Alex Garland (scenarij)

Alex Garland se je rodil v Londonu in napisal prvi roman, Obala, leta 1996. Drugega, The Tesseract, je izdal julija 1999.

Komentarji

18.10. 2004 ob 17:00

Poštena grozljivka, k je še pogumnim fantom zatresla hlače! hehehe

— eve
26.11. 2004 ob 19:55

lih ga gledam po dvd-ju.

— kenny
6.6. 2007 ob 8:51

film se mi je zdel zelo dober, čakam pa nadaljevanje 28 week later!

— www.risar_69@yahoo.com
8.9. 2008 ob 23:16

En boljših filmov v katerem nastopa okužba za virosom, naprimer od zore živih mrtvecov ali pa dežele živih mrtvecov je ta film dosti boljši.
28 tednov pozneje pa je tut vreji film. Ponavadi mi takšni filmi niso všeč tale pa je vreden ogleda.
L.P.

— Gregor.h
8.9. 2008 ob 23:16

Je pa res da mi ni bil nevem kak grozliv sploh nebi rabli navesti da spada pod grozljivko ampak samo znanstveno fantastični film.

— Gregor.h

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.